Los cerambícidos o escarabajos longicornios (Cerambycidae) son una familia de coleópteros polífagos provistos de llamativas antenas, casi siempre más largas que el cuerpo. Es una de las grandes familias de coleópteros, con más de 25.000 especies.[2]
A menudo presentan llamativos colores. El más grande es el raro escarabajo titán de la Amazonia (Titanus giganteus), de 17 cm de largo.
Las larvas son principalmente xilófagas, es decir, se alimentan de madera y para ello perforan troncos y maderos, siendo importantes agentes recicladores en los ecosistemas forestales. Algunos se consideran plagas como la carcoma o capricornio doméstico (Hylotrupes bajulus), ya que daña muebles y vigas de madera, o el Vesperus xatartii (castañeta) que ataca al olivo. La digestión de celulosa parece estar ayudada por enzimas más que por microorganismos simbióticos.[3]
Muchos adultos se alimentan de flores; otros de savia, hojas, frutas, corteza u hongos. Algunos no se alimentan o a lo sumo toman agua.[3][4]
El ciclo vital puede llevar de uno a tres años en climas templados, pero también se han documentado ciclos de dos a tres meses hasta décadas. La mayor parte del ciclo transcurre en estadios larvales. Los adultos generalmente emergen, se dispersan, reproducen y mueren en unos pocos días o a lo sumo meses.[3]
Los adultos pueden ser diurnos o nocturnos. La duración del ciclo larvario es variable dependiendo del huésped, si es herbáceo un año, si es perenne variable.
Los longicornios se encuentran estrechamente relacionados con los miembros de las familias Chrysomelidae, Megalopodidae y Orsodacnidae con quienes forman el taxón Chrysomeloidea, perteneciente al suborden de los escarabajos polífagos (Polyphaga), el más amplio y diverso de los subórdenes de coleópteros.
Hay diez subfamilias, aunque existe cierta controversia en cuanto a la clasificación interna de los cerambícidos. [5]
Rosalia batesi
Leptura quadrifasciata
Archandra brunnea
Clytus arietis
Stenurella melanura
Paraglenea fortunei
Titanus giganteus
Cerambycidae del norte de Asia. A.I. Cherepanov
Aromia moschata
Familias con algunas especies que parecen longicornios:
Los cerambícidos o escarabajos longicornios (Cerambycidae) son una familia de coleópteros polífagos provistos de llamativas antenas, casi siempre más largas que el cuerpo. Es una de las grandes familias de coleópteros, con más de 25.000 especies.
A menudo presentan llamativos colores. El más grande es el raro escarabajo titán de la Amazonia (Titanus giganteus), de 17 cm de largo.
Kozlički (znanstveno ime Cerambycidae) so velika družina hroščev, v katero uvrščamo približno 35.000 danes znanih vrst, razširjenih po vsem svetu. Prepoznavni so predvsem po zelo dolgih tipalnicah, ki presegajo dolžino telesa in jih držijo nazaj, sicer pa so to srednje do zelo veliki hrošči z valjastim ali sploščenim telesom.[1] Mednje sodi tudi titan (Titanus giganteus), ki je s preko 16 cm dolžine največji med vsemi znanimi hrošči.[2]
Skoraj vsi predstavniki so rastlinojedi, prehranjujejo se z listi, lubjem ali pelodom, ličinke pa vrtajo po lesu. Dnevno aktivne vrste, posebej tiste, ki se zadržujejo na cvetovih, so pogosto svarilno obarvane in posnemajo ose ali strupene hrošče rdečekrilce. Večina ob vznemirjenju oddaja tudi piskajoče zvoke.[1][3] Zvoki, ki jih proizvajajo z drgnjenjem (stridulacijo), pri nekaterih vrstah služijo tudi za komunikacijo med spolnima partnerja, v takem primeru so vrstno specifični.[4]
Samice največkrat odlagajo jajčeca v sveže poškodovana ali posekana drevesa, ki jih najdejo s pomočjo hlapnih snovi, feromonov zalubnikov ali lastnih spolnih feromonov. Pri bolj specializiranih vrstah samice pazljivo izbirajo mesto za odlaganje jajčec, nekatere pa ga tudi posebej pripravijo z žvečenjem.[5] Podolgovate, brezbarvne in običajno breznožne ličinke nato vrtajo okrogle rove po floemu ali sredici debla.[3] S svojo aktivnostjo imajo ekološki pomen kot začetniki procesa razkroja v gozdovih, saj ličinke z vrtanjem rovov omogočijo dostop drugih žuželk, kot so termiti in mravlje, ter gliv, ki povzročajo lesno gnilobo. Ob večjih gostotah so sposobne ubiti bolna, nekatere vrste pa tudi zdrava drevesa. Posledično lahko predstavljajo pomembne škodljivce v gozdarstvu in sadjarstvu.[5]
Za Slovenijo je znanih okrog 220 vrst, med katerimi je največji strigoš (Cerambyx cerdo), ki doseže do 9 cm v dolžino. Med pogostimi vrstami sta pegasti vitki kozliček (Strangalia maculata), ki se pogosto zadržuje na cvetovih, in opečnordeči vitki kozliček (Leptura rubra), ki ga najdemo na posekanih deblih smrek. Hišni kozliček (Hylotrupes bajulus) je znan škodljivec gradbenega lesa. Zaradi življenjskega kroga, ki traja več let, so nekatere druge vrste zelo redke in ogrožene, poleg strigoša je od takih znan denimo alpski kozliček (Rosalia alpina).[6]
Kozlički (znanstveno ime Cerambycidae) so velika družina hroščev, v katero uvrščamo približno 35.000 danes znanih vrst, razširjenih po vsem svetu. Prepoznavni so predvsem po zelo dolgih tipalnicah, ki presegajo dolžino telesa in jih držijo nazaj, sicer pa so to srednje do zelo veliki hrošči z valjastim ali sploščenim telesom. Mednje sodi tudi titan (Titanus giganteus), ki je s preko 16 cm dolžine največji med vsemi znanimi hrošči.
Skoraj vsi predstavniki so rastlinojedi, prehranjujejo se z listi, lubjem ali pelodom, ličinke pa vrtajo po lesu. Dnevno aktivne vrste, posebej tiste, ki se zadržujejo na cvetovih, so pogosto svarilno obarvane in posnemajo ose ali strupene hrošče rdečekrilce. Večina ob vznemirjenju oddaja tudi piskajoče zvoke. Zvoki, ki jih proizvajajo z drgnjenjem (stridulacijo), pri nekaterih vrstah služijo tudi za komunikacijo med spolnima partnerja, v takem primeru so vrstno specifični.
Samice največkrat odlagajo jajčeca v sveže poškodovana ali posekana drevesa, ki jih najdejo s pomočjo hlapnih snovi, feromonov zalubnikov ali lastnih spolnih feromonov. Pri bolj specializiranih vrstah samice pazljivo izbirajo mesto za odlaganje jajčec, nekatere pa ga tudi posebej pripravijo z žvečenjem. Podolgovate, brezbarvne in običajno breznožne ličinke nato vrtajo okrogle rove po floemu ali sredici debla. S svojo aktivnostjo imajo ekološki pomen kot začetniki procesa razkroja v gozdovih, saj ličinke z vrtanjem rovov omogočijo dostop drugih žuželk, kot so termiti in mravlje, ter gliv, ki povzročajo lesno gnilobo. Ob večjih gostotah so sposobne ubiti bolna, nekatere vrste pa tudi zdrava drevesa. Posledično lahko predstavljajo pomembne škodljivce v gozdarstvu in sadjarstvu.
.jpg)
_BHL32145481.jpg)
