Salix caprea, el sauce cabrunu, salce cabrunu o zargatillo, ye un pequeñu árbol de fronda natural d'Europa y Asia central y occidental.[1]
Ye un parrotal o pequeñu árbol de fueya caduca, d'hasta 6-12 m, raramente 20 m. Les fueyes tienen 3-12 cm de llargu y 2-8 cm d'anchu, más anches que na mayoría de los sauces. Les flores son sedoses y nidies, plateaes, amentos de 3-7 cm de llargu, que se producen a principios de la primavera, primero qu'apaezan les nueves fueyes; los amentos tán en plantes distintes (dioicamente). Los amentos masculinos maduros son mariellos cuando lliberen el polen, los amentos femeninos maurecen en verde claru. El frutu ye una pequeña cápsula de 5-10 mm de llongura que contién numberoses granes bien pequeñes, d'alredor de 0,2 mm, con penachu algodonosu. Les granes riquen suelu estenu para granar.[1][2]
El nome científicu y el vulgar, probablemente deriven de la primer ilustración conocida de la especie nel yerbariu de Hieronymus Bock que data del añu 1546, nel que s'amuesa la planta comida por una cabra. La especie foi usada tamién históricamente como forraxe pa les cabres, que ye a lo que puede referise la ilustración de Bock.[3]
Salix caprea describióse por Carlos Linneo y espublizóse en Species Plantarum 2: 1020–1021, nel añu 1753.[4]
Salix: nome xenéricu llatín pal sauce, les sos cañes y madera.[5]
caprea: epítetu llatín que significa "de les cabres, cabrunu"
Esta páxina forma parte del wikiproyeutu Botánica, un esfuerciu collaborativu col fin d'ameyorar y organizar tolos conteníos rellacionaos con esti tema. Visita la páxina d'alderique del proyeutu pa collaborar y facer entrugues o suxerencies. Salix caprea, el sauce cabrunu, salce cabrunu o zargatillo, ye un pequeñu árbol de fronda natural d'Europa y Asia central y occidental.
Keçi söyüdü və ya kolvari söyüd (lat. Salix caprea) - Söyüd fəsiləsindən bitki cinsi.
Bu növə Bədmüşk də deyilir. Boyu 18 m-ə və diametri 60 sm çatan ağac və ya koldur. Qabığı yaşılımtıl boz və hamardır. Yaşlı gövdələrinin qabığı qaramtıl və uzununa dərin çatlıdır. Zoğları yoğun, bozumtul yaşıl və tumurcuqları iridir. Yarpaqları qalın, iridir, 11-18 sm uzunluqdadır. Enli-yumurtavari, azacıq qarışıqlıdır, kənarı dalğavari dişlidir. Üstdən tünd-yaşıl, altdan sıx ağımtıl saçaqlı tükcüklüdür, yan damarları 6-9 cüt olub aydın seçilir. Yarpaq açmazdan qabaq çiçəkləyir, ikievlidir. Dişicik çiçəkləri bozumtul-yaşıl və solğundur. Erkəkcik çiçəklərin sırğası iridir, dəyirmi-silindrvaridir, parlaq-sarı rənglidir. Çiçək açarkən keçi söyüdü çox dekorativ görkəm alır. Çiçəkləri nektarlıdır, qabığında 21%-ə qədər aşı maddəsi vardır. Avropa və Asiyanın meşəli rayonlarında geniş arealda yayılmışdır. Azərbaycanın bütün meşəli rayonlarında, yuxarı dağ meşə qurşaqlarında bitir. Bəzən yaşıllaşdırmada isitifadə olunur. Şaxtaya davamlı, torpağa az tələbkar bitkidir. İlk dəfə Avropada təsvir olunub.
İşıqsevən, şaхtaya davamlı, torpağa az tələbkar bitkidir.
Böyük və Kiçik Qafqaz, Talış, Naxçıvan MR-da təbii halda rast gəlinir.
Çiçəkləmə dövrundə çoх dekorativ görünür. Abşeronda yaşıllaşdırmada geniş istifadə olunur.
Salix bakko (lat. Salix bakko) - söyüdkimilər fəsiləsinin söyüd cinsinə aid bitki növü.
İkiləpəlilər ilə əlaqədar bu məqalə qaralama halındadır. Məqaləni redaktə edərək Vikipediyanı zənginləşdirin.
Salix bakko (lat. Salix bakko) - söyüdkimilər fəsiləsinin söyüd cinsinə aid bitki növü.
Salix hultenii (lat. Salix hultenii) - söyüdkimilər fəsiləsinin söyüd cinsinə aid bitki növü.
İkiləpəlilər ilə əlaqədar bu məqalə qaralama halındadır. Məqaləni redaktə edərək Vikipediyanı zənginləşdirin.
Salix hultenii (lat. Salix hultenii) - söyüdkimilər fəsiləsinin söyüd cinsinə aid bitki növü.
El gatsaule (Salix caprea)[1] és una espècie de salze de la família de les salicàcies. També rep el nom de cotoner o gatsalit.
És un arbre o arbust caducifoli de 6 a 14 metres d'alt, i rarament fins a 20 metres, amb l'escorça grisenca i amb lenticel·les en forma de rombe. Les fulles de fins a 8 cm són el·líptiques i més amples que els altres salzes.
La floració es fa en aments molt vistosos amb un aspecte de cotó i fan fins a 7 cm de llarg. Les llavors fan només 0,2 mm i són dispersades pel vent. La floració té lloc entre els mesos de març i maig.[2]
És originària d'Europa i nord-oest d'Àfrica. A Catalunya el podem trobar en clarianes de boscos caducifolis de muntanya, bardisses i zones subalpines des del Pirineu fins a Collsacabra, entre els 600 i els 2.000 metres d'altitud.[3] No es troba ni al País Valencià ni a les Illes Balears.
El seu nom, caprea, prové del llatí, que significa "cabra", les quals se'n mengen les fulles.
Es fa servir en jardineria.
El gatsaule (Salix caprea) és una espècie de salze de la família de les salicàcies. També rep el nom de cotoner o gatsalit.
És un arbre o arbust caducifoli de 6 a 14 metres d'alt, i rarament fins a 20 metres, amb l'escorça grisenca i amb lenticel·les en forma de rombe. Les fulles de fins a 8 cm són el·líptiques i més amples que els altres salzes.
La floració es fa en aments molt vistosos amb un aspecte de cotó i fan fins a 7 cm de llarg. Les llavors fan només 0,2 mm i són dispersades pel vent. La floració té lloc entre els mesos de març i maig.
És originària d'Europa i nord-oest d'Àfrica. A Catalunya el podem trobar en clarianes de boscos caducifolis de muntanya, bardisses i zones subalpines des del Pirineu fins a Collsacabra, entre els 600 i els 2.000 metres d'altitud. No es troba ni al País Valencià ni a les Illes Balears.
El seu nom, caprea, prové del llatí, que significa "cabra", les quals se'n mengen les fulles.
Es fa servir en jardineria.
Coeden gollddail fechan o deulu'r helygen yw Helygen ddeilgron sy'n enw benywaidd. Mae'n perthyn i'r teulu Salicaceae. Yr enw gwyddonol (Lladin) yw Salix caprea a'r enw Saesneg yw Goat willow.[1] Ceir enwau Cymraeg eraill ar y planhigyn hwn gan gynnwys Helygen Grynddail Fwyaf, Helygen Crynddail, Helygen Fwyaf, Helygen y Geifr.
Mae gwreiddiau'r goeden fechan hon yn hoff o bridd gwlyb, a thyf fel arfer ar lan afon, nant neu lyn. Mae'r dail wedi eu lleoli bob yn ail a'r blodau'n unrhyw - gyda chynffonau wyn bach benyw ar un coeden a'r gwryw ar goeden arall hy mae'n blanhigyn deuoecaidd. Mae'r petalau'n fach iawn ac ni cheir petalau. Mae gan y goeden briodweddau meddygol, gan gynnwys atal y ddannodd a gwrth-feiotig.
Coeden gollddail fechan o deulu'r helygen yw Helygen ddeilgron sy'n enw benywaidd. Mae'n perthyn i'r teulu Salicaceae. Yr enw gwyddonol (Lladin) yw Salix caprea a'r enw Saesneg yw Goat willow. Ceir enwau Cymraeg eraill ar y planhigyn hwn gan gynnwys Helygen Grynddail Fwyaf, Helygen Crynddail, Helygen Fwyaf, Helygen y Geifr.
Mae gwreiddiau'r goeden fechan hon yn hoff o bridd gwlyb, a thyf fel arfer ar lan afon, nant neu lyn. Mae'r dail wedi eu lleoli bob yn ail a'r blodau'n unrhyw - gyda chynffonau wyn bach benyw ar un coeden a'r gwryw ar goeden arall hy mae'n blanhigyn deuoecaidd. Mae'r petalau'n fach iawn ac ni cheir petalau. Mae gan y goeden briodweddau meddygol, gan gynnwys atal y ddannodd a gwrth-feiotig.
Vrba jíva (Salix caprea L.) je malý až středně vysoký strom z čeledi vrbovitých (Salicaceae), jehož výška se většinou pohybuje od 6 do 12 metrů, má zprohýbaný kmen a hustou košatou korunu s nepravidelným větvením. Snadno se zmlazuje a obráží a je i často seřezávána, proto je většina jedinců pouze keřovitého vzrůstu. Jako statný keř je vysoká 3 až 5 metrů, při lesní hranici jen kolem půl metru. Vrba jíva se dožívá 40 až 50 let.
Kmen mívá až 50 cm v průměru. Borka je zpočátku hladká, matná, světle šedá, s kosočtverečnými lenticelami; s přibývajícím věkem přechází v podélně popraskanou tmavošedou až nahnědlou borku. Letorosty jsou silné, v mládí šedozelené nebo nažloutlé, řídce chlupaté, později hnědozelené a lysé. Pupeny jsou vejcovité, zelenohnědé a lysé.
Tento druh vrby patří mezi širokolisté vrby. Listy jsou eliptické nebo vejčité, nepravidelně pilovité až téměř celokrajné. Listy jsou střídavé, 6–11 cm dlouhé a 3–5 cm široké, na líci tmavozelené, svraskalé a téměř lysé, na rubu šedobíle chlupaté se zřetelnou žilnatinou. Řapík je dlouhý 1–2 cm, palisty velké, polosrdčité a dlouho vytrvalé. Exempláře s nápadně úzkými listy, s čepelí dvakrát delší než širší, se řadí k varietě angustifolia. Jedinci s velmi krátkými prýty s téměř okrouhlými listy označujeme jako forma rotundifolia.
Vrba jíva je dvoudomá, kvete v březnu a dubnu před rašením listů. Květy jsou uspořádány v nápadná, stříbřitě lesklá jehnědovitá květenství, 2,5–3,5 cm dlouhá (samičí jehnědy jsou delší a štíhlejší). Samčí květy mají dvě tyčinky, samičí květy mají jednu nektariovou žlázku a černé, dlouze chlupaté listeny. Samčí jsou žluté od prašníků, samičí jsou zelenavé.
Plody jsou tobolky v klasu dlouhém 5 cm, které dozrávají v květnu. Tobolky jsou stříbřitě chloupkaté, krátce stopkaté, do 10 mm veliké s 5–7 základy semen v každé chlopni. Semena jsou drobná a ochmýřená a jsou větrem snadno přenášena na velikou vzdálenost.
Vrba jíva je rozšířená téměř po celém území Evropy (kromě jižní části Pyrenejského a Balkánského poloostrova), zasahuje přes severní Írán či Island až do severní Asie do Japonska. Nalezneme ji od hor meridionálního pásma do pásma boreálního (pod 71°severní šířky).
Vrba jíva patří mezi nejdůležitější pionýrské dřeviny. Obsazuje všechna uvolněná stanoviště od mořské hladiny po subalpinské polohy (v Karpatech zasahuje do výšky 1780 m n. m.). Vyskytuje se ve světlých lesích a suťových svazích, na lesních lemech, paloucích a mýtinách, v křovinách podél cest, na náspech, výkopech, skládkách či opuštěných lomech. Je velmi náročná na světlo, snese jen boční zastínění. Toleruje nejrůznější půdy, nesnáší však, na rozdíl od jiných druhů vrb, přemokřená a zrašelinělá stanoviště. Jíva se od ostatních druhů vrb liší také tím, že ji nelze množit dřevitými řízky, téměř vůbec nezakořeňuje.
Dřevo této vrby se užívá většinou jako palivo. Vrba jíva je ovšem ceněna pro své pionýrské kvality, je velmi užitečná při přirozeném zalesňování krajiny. Nepotlačuje ostatní dřeviny, zlepšuje svým opadem lesní půdu, poskytuje potravu zvěři a jakmile ji hlavní dřeviny začnou přerůstat, sama odumírá a ustupuje.
Důležitá je i ve včelařství, neboť poskytuje bohatou a zároveň první jarní pastvu včelám (pyl i nektar). Pro širokou veřejnost je však nejvíc známá jako jedna z kočičkových vrb – větévky samčích stromů jsou v předjaří řezány pro okrasu. V sadovnictví se občas vysazuje kultivar Pendula s převislými větvemi, tzv. smuteční odrůda jívy.
Podobnými druhy jsou například Salix cinerea (vrba popelavá), Salix silesiaca (vrba slezská), Salix appendiculata (vrba velkolistá) a Salix coaetanea. Salix cinerea se od vrby jívy liší užšími listy, dřevitými lištami pod mladou kůrou větví a výskytem na vlhčích stanovištích. Salix silesiaca, Salix appendiculata a Salix coaetanea se na rozdíl od Salix caprea téměř nevyskytují v nižších polohách, S. silesiaca má navíc protáhlejší, skoro lysé listy, S. appendiculata má jemně žebernaté větve a S. coaetanea kvete značně později než vrba jíva.
Obrázky, zvuky či videa k tématu vrba jíva ve Wikimedia Commons
Galerie vrba jíva ve Wikimedia CommonsVrba jíva (Salix caprea L.) je malý až středně vysoký strom z čeledi vrbovitých (Salicaceae), jehož výška se většinou pohybuje od 6 do 12 metrů, má zprohýbaný kmen a hustou košatou korunu s nepravidelným větvením. Snadno se zmlazuje a obráží a je i často seřezávána, proto je většina jedinců pouze keřovitého vzrůstu. Jako statný keř je vysoká 3 až 5 metrů, při lesní hranici jen kolem půl metru. Vrba jíva se dožívá 40 až 50 let.
Seljepil (Salix caprea), ofte skrevet selje-pil, er en op til 15 meter høj busk eller træ, der i Danmark findes almindeligt i åbne skove, enge og langs søer og åer.
Seljepilens bladstilke er 10-13 mm, bladpladen er 6-10 cm og bredest på midten. Kanten af bladene er ujævn og bølget, næsten takket. Oversiden af bladene er næsten glat og har en glinsende mørkegrøn farve. Undersiden er mat og lodden med en grå farve. Bladene har omkring 6-10 par sidestrenge og store nyreformede fodflige. Raklerne er kortstilkede og blomstrer tidligt. Den kan vokse på næsten alle jordtyper, undtaget meget fugtige jorder.
Seljepil tåler vind og kan anvendes i kanter i skovbryn, læ- og vildt-plantninger. Den tåler beskæring godt.
Seljepil er smidig og blev bl.a. brugt til nagler og et spant i Skuldelev-skibene. Nye skud kunne bruges til vidjer, kurve og fletværk.[1]
Blomsterne opsøges meget af bier under den tidlige blomstring. De tørre frø ædes af fugle. Sommerfuglearter, f.eks. sørgekåbe og iris er knyttet til seljepilen, da den er foderplante for sommerfuglenes larver.
Seljepil (Salix caprea), ofte skrevet selje-pil, er en op til 15 meter høj busk eller træ, der i Danmark findes almindeligt i åbne skove, enge og langs søer og åer.
Die Salweide (Salix caprea), veraltete Schreibweise Saalweide, von Botanikern bevorzugt mit der Bindestrichschreibweise als Sal-Weide bezeichnet, ist eine Pflanzenart in der Gattung der Weiden (Salix) innerhalb der Familie der Weidengewächse (Salicaceae). Aufgrund ihrer frühen Blütezeit ab Anfang März ist die Salweide eine wichtige erste Futterpflanze für Insekten wie zum Beispiel Honigbienen, aber auch ein beliebter Frühlingsschmuck im Haus. Sie ist auch unter den Namen Hängesalweide, Palmweide und Kätzchenweide bekannt. Ferner ist sie regional unter der Bezeichnung Palmkätzchen bekannt – auch die Gebinde aus Weidenzweigen und anderen Gehölzen, die für das Brauchtum am Palmsonntag verwendet werden, tragen diesen Namen.
Die Salweide erreicht Wuchshöhen zwischen 2 und 10 Metern, an geeigneten Standorten bis zu 15 Metern. Als Durchschnittsalter werden 60 Jahre angegeben. Kennzeichnend ist ihre verhältnismäßig breite Baumkrone. Die Rinde der jungen Stämme weist eine graue Färbung mit rautenförmigen Korkwarzen auf. Bei älteren Exemplaren zeigt die graue bis schwarzbraune Borke rautenförmige Aufsprünge, die in Reihen regelmäßig angeordnet sind. Die, im Gegensatz zur Bruchweide, nicht brüchigen Zweige sind anfangs graugrün gefärbt und behaart. Sie verkahlen mit zunehmendem Alter und nehmen eine rötliche oder schwärzliche Färbung an.
Die gelb- bis rotbraunen, ovalen, spitz zulaufenden Knospen der Salweide sind spiralig angeordnet. Eine einzige geschlossene Knospenschuppe, die sich wie eine Mütze abziehen lässt, bedeckt die Knospe. Anfangs sind die Blattknospen etwas behaart, später verkahlen sie.
Die formenreichen Laubblätter der Salweide entfalten sich erst nach der Blütezeit und sind wechselständig angeordnet. Sie werden zwischen 5 und 7 cm lang und zwischen 2,5 und 4 cm breit. Sie sind in der Blattmitte oder knapp unterhalb dieser am breitesten. Die meist rundlich-elliptischen Blätter sind unregelmäßig gekerbt, gezähnelt oder ungleichmäßig buchtig gerandet und enden in einer kurzen stumpfen oder etwas gedrehten Blattspitze. Junge Blätter sind auf ihrer Blattoberseite etwas behaart. Im Laufe der Blattentwicklung fallen die kurzen Härchen ab, wobei die dunkelgrüne und häufig etwas glänzende Blattoberfläche mit eingesenktem gelbem Blattadernetz deutlich erkennbar wird. Die blau- bis graugrüne Blattunterseite weist eine dauerhafte weißfilzige und dichte Behaarung auf, unter welcher die Nervatur deutlich hervortritt. Die Blattstiele sind bis zu 2 cm lang. An der Basis der Blattspreiten bilden sich kleine, halbnierenförmige Nebenblätter aus.
Vor dem Laubaustrieb zwischen März und April entwickeln sich die eingeschlechtigen Blütenstände der Salweide, die sogenannten Weidenkätzchen. Wie fast alle Weidenarten ist auch die Salweide zweihäusig getrenntgeschlechtig (diözisch), das heißt, dass an einem Baum entweder nur weibliche oder ausschließlich männliche Blüten gebildet werden. Die Blüten beider Geschlechter stehen in einem aufrecht orientierten Kätzchenblütenstand zusammen. Die etwa 2 mm langen Tragblätter der Blüten sind zweifarbig: unten schwarz und oben silbrig-weiß und an ihrer Spitze lang bärtig behaart. Daher erscheinen sowohl die weiblichen als auch die männlichen Kätzchen im jungen Zustand pelzig. Erst im Zuge ihrer Entwicklung bilden sich kurze Blütenstiele. Die unscheinbaren Einzelblüten besitzen keine Blütenhülle. Die ovalen bis breitovalen männlichen Kätzchen erreichen eine Länge von 1,5 bis 2,5 cm Länge und etwa 1,5 cm Breite. Die angenehm nach Honig duftenden Einzelblüten verfügen über je zwei Staubblätter mit etwa 6 bis 8 mm langen Staubfäden und ellipsoiden, gelben Staubbeuteln. Am Blütengrund befinden sich zwei Nektardrüsen. Nach der Blüte fallen die männlichen Kätzchen ab. Die kurz-zylinderförmigen weiblichen Kätzchen sind grünblütig. Jede Blüte besitzt einen langgestielten, dicht silbrig behaarten, oberständigen Fruchtknoten. Dieser besteht aus zwei miteinander verwachsenen Fruchtblättern und enthält ein Fruchtfach. An der Basis des Fruchtknotens befinden sich zwei Nektardrüsen. Der Fruchtknoten geht in einen sehr kurzen Griffel über, den zwei bis zur Mitte zweiteilige Narben abschließen. Die beiden Narben stehen aufrecht und liegen eng aneinander. Die weiblichen Blütenstände sind 2 cm hoch und etwa 0,8 bis 1 cm breit. Sie strecken sich während des Erblühens und erreichen zur Fruchtzeit eine Länge von 6 cm und eine Breite von 1,8 cm.
Ab Mai bis Juni reifen trockene, grüne vielsamige Kapselfrüchte. Die zweispaltige, aufklappbare Kapsel wird bis zu 9 mm lang.
Die Chromosomenzahl beträgt 2n = 38 oder 76.[1]
Männliches blühendes Weidenkätzchen
Weibliche blühende Weidenkätzchen
Weidenkätzchen mit Samen
Fruchtstand Samen austreibend
Samen (Nahaufnahme)
Strauch
Blätter
Blatt
Silbrig-pelziges junges Weidenkätzchen
Die Salweide wächst paläarktisch im größten Teil Europas (fehlend nur in Südspanien und dem südlichen Balkan) über West- und Zentralasien bis nach Ostasien (Mandschurei, Nordkorea und Nord-Japan).[2] Die Verbreitung umfasst den Norden Anatoliens und den Kaukasus. Die Südgrenze der Verbreitung in Asien liegt nördlich des Altai und folgt in etwa der mongolischen Grenze. Die Verbreitung im Norden erreicht das nördlichste Skandinavien, die Halbinsel Kola und von dort aus die Insel Sachalin und die südlichen Kurilen, mit isolierten Vorposten nördlich davon, so auf Kamtschatka. Die europäischen bis zentralasiatischen und die ostasiatischen Verbreitungsgebiete sind vermutlich durch eine Verbreitungslücke in Sibirien östlich des Baikalsees voneinander getrennt.[3]
Die Weide gedeiht auf frischen, nährstoffreichen Standorten – im Gegensatz zu vielen ihrer Verwandten – stets außerhalb von Auen und Sümpfen. Als Pionierpflanze wächst sie auf Brachflächen, Schutthalden und in Kahlschlägen auf lehmigen und steinigen Rohböden. Sie ist eine Kennart des Epilobio-Salicetum capreae aus dem Verband der Vorwaldgesellschaften des Sambuco-Salicion capreae und leitet dort neben der Birke die erste Phase der natürlichen Waldentwicklung ein.[1]
Die Blüten der Salweide werden durch Insekten bestäubt. Die Ausbreitung der Diasporen erfolgt durch den Wind. Die flaumig behaarten Samen hängen an ihren Haarschöpfen zusammen, so dass sie weiße Samenknäuel bilden, welche vom Wind über große Entfernungen verbreitet werden können. Die Keimfähigkeit ist bereits direkt nach der Reife gegeben, verliert sich aber relativ schnell.
Salweiden lassen sich – anders als die meisten anderen Weidenarten – kaum durch Sprossstecklinge vermehren.
Die Kätzchen der Salweide stellen die erste wichtige Bienennahrung im Jahr dar. Auch frühfliegende Falterarten wie Zitronenfalter, Kleiner Fuchs und Tagpfauenauge schätzen im zeitigen Frühjahr den nahrhaften Nektar.
Ferner bietet sie vielen Käfern wie beispielsweise den Weidenblattkäfern (Chrysomela) Nahrung, da diese ihre Blätter fressen. Der Moschusbock (Aromia moschata) ernährt sich vom Saft der Salweide.
Dem Wild dient die Salweide als Deckungsstrauch und zur Wildäsung.
Zusammen mit der Eiche ist die Salweide die bedeutendste Pflanze für die heimische Schmetterlingsfauna. Beinahe einhundert Arten ernähren sich von der Salweide, entweder als Futterstrauch für die Raupen oder als Nährpflanze für die erwachsene Imago. Besonders im zeitigen Frühjahr bietet sie den überwinterten Faltern eine wichtige Nahrungsquelle. Von besonderer Bedeutung sind die noch nicht zu hoch gewachsenen Jungsträucher entlang von Waldrändern und Wegen, da die Schmetterlinge bevorzugt ihre Eier darauf ablegen. Aus Gründen der Biodiversität (Artenvielfalt) sollte deshalb auf die Rodung dieser Sträucher verzichtet werden.
Die nachstehende Auswahl an Arten kann nur einen kleinen Überblick der Falter widerspiegeln, die auf die eine oder andere Weise (zum Beispiel als Raupenfutterpflanze) auf die Salweide angewiesen sind. Die Angaben zur Gefährdung entsprechen den Vorgaben der Roten Liste gefährdeter Arten (Binot et al. 1998), sowie der Bundesartenschutzverordnung Deutschlands, und sind in nachstehendem Schlüssel erklärt. Der Artenschutz in Österreich ist Ländersache und variiert von Bundesland zu Bundesland, weshalb hier auf eine genaue Angabe verzichtet wird. Die Rote Liste sowie die deutsche Bundesartenschutzverordnung kann jedoch auch für Österreich als Maßstab herangezogen werden. Manche als gefährdet eingestufte, lokal noch häufiger auftretende Arten, sind jedoch im Großteil ihres Verbreitungsgebietes in den letzten Jahrzehnten so stark zurückgegangen, dass die verbliebenen Bestände in jedem Fall erhalten werden müssen, was am besten durch geeignete Habitatspflege erreicht werden kann[4].
Gefährdungsschlüssel:
– (keine Angaben über eine Gefährdung)
S (selten, Gefährdung wahrscheinlich)
V (auf Vorwarnliste – außerhalb der roten Liste)
§ (nach der Bundesartenschutzverordnung in Deutschland besonders geschützt)
RL3 (gefährdet)
RL2 (stark gefährdet)
RL1 (vom Aussterben bedroht)
RL0 (ausgestorben oder verschollen)
In vielen Gegenden schneidet man am Palmsonntag oder am Gründonnerstag Palmkätzchenzweige. Diese werden zu Hause in eine Vase gestellt und am Karsamstag mit ausgeblasenen und bunt bemalten Eiern geschmückt.
Um das Haus und dessen Bewohner vor Ungemach zu schützen, werden auch heute noch Palmzweige am Kruzifix im Herrgottswinkel, an Spiegeln oder auch an Heiligenbildern angebracht. Manche Bauern markierten früher die vier Ecken ihres Ackers mit Palmzweigen, um ihr Feld vor Verwüstungen des Korngeistes zu bewahren.
Blühende Palmkätzchen sind auch heute noch – oft neben Stechpalmen- und Wacholderzweigen, blühenden Haselruten und Buchszweigen, Immergrün und Eichenzweigen mit vorjährigem Laub – Bestandteil der sogenannten Palmbuschen. An einem langen kahlen (Palm-)Stecken werden nacheinander jeweils drei Zweige einer Art mit bunten Bändern befestigt. Dieser wird in einer Prozession – meist von Kindern – am Palmsonntag zur Kirche getragen und dort geweiht.[5]
In der Hildegard von Bingen zugeschriebenen Pariser Physica-Handschrift des 15. Jahrhunderts heißt die Salweide „salewida“.[6] Der deutsche Name Salweide kommt vom Althochdeutschen salaha, das von einem (sprachwissenschaftlich erschlossenen) Adjektiv mit der Bedeutung „grau“ oder „dunkel“ abgeleitet wird.[7][8] Hieronymus Bock bezeichnete die Salweide 1546 als „seilweide“.[9] Der lateinische Zusatz caprea erinnert daran, dass die Blätter gerne von Ziegen angeknabbert werden.
Die Rinde der Salweide wird in der Gerberei verwendet. Das Holz wird zur Herstellung von Pfählen genutzt. Von Imkern wird sie vermehrt und besonders an Bienenständen angepflanzt, um die Völker im Frühjahr vor allem mit ausreichender Pollentracht zu versorgen. Der Pollen- und Nektarwert wird von Mitte März bis Ende April mit der höchsten Stufe 4 eingestuft.[10]
Die Salweide (Salix caprea), veraltete Schreibweise Saalweide, von Botanikern bevorzugt mit der Bindestrichschreibweise als Sal-Weide bezeichnet, ist eine Pflanzenart in der Gattung der Weiden (Salix) innerhalb der Familie der Weidengewächse (Salicaceae). Aufgrund ihrer frühen Blütezeit ab Anfang März ist die Salweide eine wichtige erste Futterpflanze für Insekten wie zum Beispiel Honigbienen, aber auch ein beliebter Frühlingsschmuck im Haus. Sie ist auch unter den Namen Hängesalweide, Palmweide und Kätzchenweide bekannt. Ferner ist sie regional unter der Bezeichnung Palmkätzchen bekannt – auch die Gebinde aus Weidenzweigen und anderen Gehölzen, die für das Brauchtum am Palmsonntag verwendet werden, tragen diesen Namen.
Blindės aba blėndkarklis (lot.Salix caprea) īr prī karklu prėgolōs krūms aba nedėdlis medelis.
Blindės aug Euruopuo, Vakarū ė Vėdorė Azėjuo. Savaimėškā aug ė Lietovuo. Ons krūms īr nuognē tonkos medies, ėškartūs, jaunoulīnūs, paopiūs, šlapiūs pėivūs. Sīkēs augėnam prī suodiu.
Blindės aug kāp neaukštos medis aba krūms, anon augoms lėgė 2-12 m, retsīkēs lėgė 22 m. Žėivie pėlkā žalė, līgė. Lapā smāluokė, 5-18 cm ėlgoma ė 3-8 cm platoma. Žėidā sogolė plaukoutās žirgėnēs, vīrėškė ė muotrėškė aug atskėro.
Žīdia balondė mienesie, prīš ton, kap leid lapus. Platėnas par sieklas. Nugīven lėg 60 metu. Blindē patink švėisės vėitas, gerā atlaik šaltė ė sausmė.
Ėšo blindėis žėidū medu rankiuo bėtis. Žėivie īr raugū, ana prėtink joudū dažū gamėnėmō. Medėina ēn i šakalius, puoperi dėrbėntė.
Baltu mėtoluogėjuo Blindės ī nuognē našė, vaisė muotrėška. Ana gal gėmdītė ėš bikatruos sava kūna vėituos. Rokounama, ka Žemė ožpavīdiejė anā tuokė vaisoma ė pavertė medio.
Žuodis "blindės" vagol kėlėma sotink so rosėško kēksmo "bliad".
Blindės aba blėndkarklis (lot.Salix caprea) īr prī karklu prėgolōs krūms aba nedėdlis medelis.
Salix bakko (лат. Salix bakko ) – Salicaceae семьяысь Япониын будӥсь бадь. Ӝуждалаез ог 3–10 м.
Salix caprea (sauch) is a common species o willae native tae Europe an wastren an central Asie.
Wierzbòwô palma (Salix caprea L.) – to je czerz abò drzéwiã z rodzëznë wierzbòwatëch. Òna rosce m. jin. na Kaszëbach. Jak kôże stôri zwëk[1] w Palmòwą Niedzelã katolëcczi Kaszëbi niosą wiétewczi ti wierzbë do kòscoła, a ksądz je swiãcy.
Wierzbòwô palma (Salix caprea L.) – to je czerz abò drzéwiã z rodzëznë wierzbòwatëch. Òna rosce m. jin. na Kaszëbach. Jak kôże stôri zwëk[1] w Palmòwą Niedzelã katolëcczi Kaszëbi niosą wiétewczi ti wierzbë do kòscoła, a ksądz je swiãcy.
Tekst üüb Öömrang At wilag (Salix caprea) as en buum uun det famile faan a wilagplaanten (Salicaceae). Hat bleut ääder an as sodenang en wichtag fuderplaant för't im. Hör twiigen wurden uk hal uun hüüs apsteld.
Bloos, maskuliin
Bloos, feminiin
Frücht (ketje)
Tiaknang
At wilag (Salix caprea) as en buum uun det famile faan a wilagplaanten (Salicaceae). Hat bleut ääder an as sodenang en wichtag fuderplaant för't im. Hör twiigen wurden uk hal uun hüüs apsteld.
Helyk (unnplek Helygen, Lat. Salix caprea) yw ehen a wydhen yn genas Salix, ha yn teylu Salicaceae. Trygys yw yn Europa, hag Asi howlsedhes ha kresel. Helyk a dyv yn ta yn leow gwylgh.
Helyk yw gorow po benow ha Kathigenow (kuntellek kathik, unnplek kathigen) yw aga bleujyow.
Yma dew isehen:
Salix caprea, known as goat willow, pussy willow or great sallow, is a common species of willow native to Europe and western and central Asia.[2]
It is a deciduous shrub or small tree, reaching a height of 8–10 m (26–33 ft), rarely to 13 m.
The leaves are 3–12 cm long and from 2–8 cm wide, broader than most other willows.
The flowers are soft silky, and silvery 3-7-cm-long catkins are produced in early spring before the new leaves appear; the male and female catkins are on different plants (dioecious). The male catkins mature yellow at pollen release, the female catkins mature pale green.
The fruit is a small capsule 5–10 mm long containing numerous minute seeds embedded in fine, cottony hairs. The seeds are very small (about 0.2 mm) with the fine hairs aiding dispersal; they require bare soil to germinate.[2][3]
The Latin specific epithet caprea means "goat".[4] This, and the common name goat willow, probably derive from the first known illustration of the species in Hieronymus Bock's 1546 Herbal, where the plant is shown being browsed by a goat. The species was historically also widely used as a browse for goats, to which Bock's illustration may refer.[5]
S. caprea occurs both in wet/damp environments, such as riverbanks and lake shores, and in drier sites, wherever bare soil becomes available due to ground disturbance.[2]
Hybrids with several other willow species are common, notably with Salix cinerea (S. × reichardtii), Salix aurita (S. × multinervis), Salix viminalis (S. × smithiana), and Salix purpurea (S. × sordida). Populations of S. caprea often show hybrid introgression.[2][3]
Unlike almost all other willows, pure specimens do not take root readily from cuttings; if a willow resembling the species does root easily, it is probably a hybrid with another species of willow.[3]
The leaves are used as a food resource by several species of Lepidoptera, and are also commonly eaten by browsing mammals. Willows are very susceptible to gall inducers, and the midge Rhabdophaga rosaria forms the camellia gall on S. caprea.[6]
A small number of cultivars have been selected for garden use. The most common is S. caprea 'Kilmarnock', discovered by James Smith, with stiffly pendulous shoots forming a mop-head; it is a male clone. A similar female clone is S. caprea 'Weeping Sally'. As they do not form a leader, they are grafted on erect stems of other willows; the height of these cultivars is determined by the height at which the graft is made.[3] Plants can also be grown from greenwood cuttings, which make attractive creeping mounds. Hardwood cuttings are often difficult to root.
Both tannin and salicin can be extracted from goat willow bark. The tree is not considered a good source of timber, as its wood is both brittle and known to crackle violently if burned.
As with the closely related Salix discolor (American pussy willow), it is also often grown for cut flowers. See Pussy willow for further cultural information, which applies to both species.
In Scandinavia it has been fairly common to make willow flutes from goat willow cuttings.
In Germany, Hungary, north of Slovakia, Poland and Ukraine, the just-opened catkins are used like the olive branches on Palm Sunday.
Salix caprea, known as goat willow, pussy willow or great sallow, is a common species of willow native to Europe and western and central Asia.
Kapra saliko (Salix caprea) estas plantospecio en la genro de la salikoj (Salix) en la familio de la salikacoj (Salicaceae). Pro sia tre frua flortempo komence de marto ĝis aprilo ĝi estas grava nutraĵplanto por insektoj; ekzemple por mielabelo. Kelkaj homoj uzas la junajn branĉojn por ornami la domojn. La florantaj branĉetoj vekas la deziron al printempo.
La latina specia nomo caprea kaj la esperanta nomo kapra rememorigas, ke folioj de la planto estas volonte manĝataj de kaproj.
La kapra saliko kreskas palearktise en granda parto de Eǔropo (ĝi mankas nur en suda Hispanujo kaj suda Balkanio) trans okcidenta kaj meza Azio ĝis orienta Azio (Manĉurio, Nordkoreujo kaj Norda Japanio). La planto kreskas ankaŭ en la nordo de Anatolio kaj Kaǔkazo. La suda limo de ĝia disvastigo estas norde de Altajo kaj la mongola limo. La limo de la disvastigo en la nordo estas linio ĝis la norda Skandinavio, la duoninsulo Kola kaj de tie al la insulo Saĥalino kaj la sudaj Kuriloj, kun izolita kreskejo pli norde sur Kamĉatko. La eǔropa kaj la orientaziaj disvastigejoj estas verŝajne dividitaj de breĉo en Siberio oriente de la lago Bajkalo.[1]
La kapra saliko kreskas sur freŝaj, nutraĵriĉaj grundoj, male al siaj parencoj ne en marĉoj kaj apudriveraj zonoj. Kiel pionirplanto ĝi kreskas sur novaloj, ŝtonŝutaĵoj kaj sur senarbigitaj areoj. Povas esti lomaj kaj ŝtonozaj krudgrundoj.
La kapra saliko kreskas inter 2 kaj 10 metrojn, ĉe bona kreskejo ankaŭ ĝis 15 metrojn. La planto vivas averaĝe 60 jarojn. La planto havas relative larĝan arbokronon. La arboŝelo de juna trunko havas grizan koloron kun romboformaj korkverukoj. Pli maljunaj arboj havas grizan ĝis nigre brunan arboŝelon kaj romboformajn strukturojn, La branĉoj ne estas rompeblaj.
La flave ĝis ruĝe brunaj, ovalaj kaj pintaj burĝonoj staras spirale. Komence la burĝonoj estas iomete harhavaj, poste kalvaj. La diversformaj folioj evoluiĝas nur post la florado. Ili staras alterne. Ili longas inter 5 kaj 7 cm kaj larĝas inter 2,5 kaj 4 cm. La ronde elipsaj folioj estas neregule noĉitaj aǔ havas dentan randon. Ĉe la junaj folioj la supera folia surfaco estas harhava. La blue grizverda malsupra surfaco estas blanke pelta kaj dense harhava. La folitigoj longas ĝis 2 cm. Ĉe la bazo de la folioj estas malgrandaj duonrenformaj stipuloj.
Antaŭ la elkresko de la folioj aperas inter marto kaj aprilo la unuseksaj floraroj de la kapra saliko, la amentoj. Kiel preskaŭ ĉiu saliko la kapra saliko estas dioika, tio signifas, ke ĉe unu arbo estas aŭ inaj aŭ masklaj floroj. La floroj de ambaŭ seksoj formas amentojn. La ĉ. 2 mm longaj brakteoj estas dukoloraj: je la malsupra flanko nigraj kaj je la supra flanko arĝente blankaj. La unuopaj floroj ne havas perianton. La masklaj amentoj longas 1,5 ĝis 2,5 cm kaj larĝas ĉ. 1,5 cm. La unuopaj miele odorantaj floroj havas po du stamenojn kun ĉ. 6 ĝis 8 mm longajn filamentojn kaj flavajn anterojn. Je la bazo de la floro estas du nektarioj. Post la florado la masklaj amentoj defalas. La inaj amentoj estas verdaj. Ili havas arĝente harajn ovariojn.
Ekde majo ĝis junio la sekaj, verdaj kapsulfruktoj estas maturaj. La kapsulo longas ĝis 9 mm.
La kromosomnombro estas 2n = 38 aŭ 76.[2]
maskla amento.
ina amento.
amento kun semoj.
fruktaro eligante semojn.
semoj (makrofoto)
Oni uzis la arboŝelon en tanadejo. El la ligno oni faras palisojn. La mielisto tre ŝatas la fruecon de la florado de la planto. Ĝi estas grava nutraĵplanto por abeloj.[3]
ilustraĵo
arbusto
folioj
folio
arĝenta peltaj junaj amentoj
Kapra saliko (Salix caprea) estas plantospecio en la genro de la salikoj (Salix) en la familio de la salikacoj (Salicaceae). Pro sia tre frua flortempo komence de marto ĝis aprilo ĝi estas grava nutraĵplanto por insektoj; ekzemple por mielabelo. Kelkaj homoj uzas la junajn branĉojn por ornami la domojn. La florantaj branĉetoj vekas la deziron al printempo.
Salix caprea, el sauce cabruno, salce cabruno o zargatillo, es un pequeño árbol de fronda oriundo de Europa y Asia central y occidental.[1]
Es un arbusto o pequeño árbol de hoja caduca, de hasta 6-12 m, raramente 20 m. Las hojas tienen 3-12 cm de largo y 2-8 cm de ancho, más anchas que en la mayoría de los sauces. Las flores son sedosas y suaves, plateadas, amentos de 3-7 cm de largo, que se producen a principios de la primavera, antes de que aparezcan las nuevas hojas; los amentos están en plantas diferentes (especie dioica). Los amentos masculinos maduros son amarillos cuando liberan el polen, los amentos femeninos maduran en verde claro. El fruto es una pequeña cápsula de 5-10 mm de largo que contiene numerosas semillas muy pequeñas, de alrededor de 0,2 mm, con penacho algodonoso. Las semillas requieren suelo despejado para germinar.[1][2]
El nombre científico y el vulgar, probablemente derivan de la primera ilustración conocida de la especie en el Herbario de Hieronymus Bock que data del año 1546, en el que se muestra la planta comida por una cabra. La especie fue usada también históricamente como forraje para las cabras, que es a lo que puede referirse la ilustración de Bock.[3]
Salix caprea fue descrita por Carlos Linneo y publicado en Species Plantarum 2: 1020–1021, en el año 1753.[4]
Hay dos variedades:[1]
Salix: nombre genérico latino para el sauce, sus ramas y madera.[5]
caprea: epíteto latino que significa "de las cabras, cabruno"
Salix caprea, el sauce cabruno, salce cabruno o zargatillo, es un pequeño árbol de fronda oriundo de Europa y Asia central y occidental.
Raagremmelgas (Salix caprea) on pajuliste sugukonda paju perekonda kuuluv heitlehine puu või põõsas.[1]
Raagremmelga teaduslik liiginimi caprea tuleb kodukitse ladinakeelsest nimetusest capra, nii et sõnasõnalises mõttes nimetatakse seda ladina keeles kitsepajuks. Lambad ja kitsed armastavad selle puu lehti süüa.
Kuni keskajani ei tehtud paljudel pajuliikidel vahet. Esimene teadaolev joonistus, millel on teadlikult raagremmelgat kujutatud, pärineb Hieronymus Bocki 1546. aasta raamatust "Herbaarium". Selles on joonistus raagremmelgat söövast kitsest ja see võis mõjutada Carl von Linnéd, kui ta esimesena raagremmelgat teaduslikult kirjeldades sellele ladinakeelse nime valis.
Raagremmelga rahvapärane nimetus on laanepaju, sest see on ainus paju, mis metsas teiste puudega võidu kasvada suudab[1].
Raagremmelga levila hõlmab Euroopa, Kesk-Aasia ja Loode-Aafrika ning osalevila Kaug-Ida. Eestis on raagremmelgas pärismaine.
Raagremmelgas kasvab enamasti 10–20 meetri kõrguseks puuks, mõnikord jääb ka põõsakõrguseks. Tema lehed on laiovaalsed[2], 3–8 paari külgroodudega.
Raagremmelgas on Eesti paarikümnest pajuliigist kõige varajasem õitseja[3]. Õitsemise ajal pole puu veel lehtinud [4]. Raagremmelgas on putuktolmleja ning põhiliselt tolmeldavad teda mesilased ja kimalased[5]. Ta on Eesti kõige varajasem meetaim ja sellepärast sobib teda kasvatada mesitarude läheduses[6].
Puu võra on suur, tüvi peenike ja okslik. Teiste puude varjus raagremmelgas hukkub ja soodsateski oludes ei ela ta üle 40–50 aasta. Ta talub varju teistest lehtpuudest paremini ja on nooruses kiire kasvuga[6]. Raiesmikel on ta üks esimesi taimi, kes võsast puuks sirgub, ja kahel esimesel aastakümnel on ta raiesmiku kõige kõrgem taim, aga kolmandal annab esikoha käest[6]. Temast ei saa metsas kunagi valitsevat liiki, rääkimata puhtpuistust[6].
Erinevalt teistest pajudest ei saa raagremmelgat paljundada pistvaiadega. Äärmisel juhul saab nii paljundada raagremmelga hübriide. Kõik Eestis kasvavad pajuliigid moodustavad üksteisega hübriide[2].
Palki remmelgast ei saa ja tema puit pole kvaliteetne. Teiste puude raieküpsuse saabudes on raagremmelgad juba surnud. Nende asemele jäävad metsa tühimikud. Seetõttu harvendatakse remmelgad majandusmetsast juba noorte puudena välja. Seevastu kui tahetakse kujundada häiludega, liigirikast ja erivanuste puudega metsa, tuleb raagremmelgas kasvama jätta.[6]
Nagu enamik pajusid, kinnistab ka raagremmelgas hästi pinnast. Teisi pajusid kasutatakse pigem veekogude kallaste ja lahtiste liivade kinnistajana, aga raagremmelgat pigem järskude kallakute kinnistajana.
Raagremmelga koor sisaldab keskmiselt 16,5%, maksimaalselt 21% tanniine. Seda kasutatakse parkainete tootmiseks, samuti saadakse koorest musta värvi.
Raagremmelga kuivanud peentel tüvedel kasvab õhukeste hallikaspunaste kübaratega torikseen pajukakk (Daedaleopsis confragosa).[7]
Raagremmelgas (Salix caprea) on pajuliste sugukonda paju perekonda kuuluv heitlehine puu või põõsas.
Ahuntz-sahatsa edo sahats hosto-beltza (Salix caprea) Salicaceae familiako zuhaitza da, Europan eta erdialdeko eta mendebaldeko Asian jatorria duena.[1] 5-12 m luzeko zuhaitz nahiz zuhaixka honek hostoak arrautza egiturako zabalak, zimurrak eta gain berde ilunekoak ditu.[2]
Artikulu hau biologiari buruzko zirriborroa da. Wikipedia lagun dezakezu edukia osatuz. Ahuntz-sahatsa edo sahats hosto-beltza (Salix caprea) Salicaceae familiako zuhaitza da, Europan eta erdialdeko eta mendebaldeko Asian jatorria duena. 5-12 m luzeko zuhaitz nahiz zuhaixka honek hostoak arrautza egiturako zabalak, zimurrak eta gain berde ilunekoak ditu.
Bi aldaera ditu:
S. c. var. caprea S. c. var. sphacelata (Sm.) Wahlenb. (syn. S. caprea var. coaetanea Hartm.; S. coaetanea (Hartm.) Floderus)Raita (Salix caprea) on pajukasveihin (Salicaceae) kuuluva kasvi. Se on yleinen Euroopassa ja Luoteis-Afrikassa. Idässä levinneisyys ulottuu Itä-Aasiaan saakka.[2] Raidan latinankielinen nimi tarkoittaa "vuohen kanssa olevaa". Nimi johtuu siitä, että ensimmäisessä raidasta löydetyssä kuvassa vuohi syö sen lehtiä.[3]
Raita kasvaa pensas- tai puumaisesti 6–14 metriä korkeaksi, joskus jopa kahteenkymmeneen metriin. Lehdet ovat 5–12 cm pitkiä ja 3–8 cm leveitä, eli huomattavasti leveämmät kuin useimmilla pajuilla. Kukinnot ovat 3–7 cm pitkiä ja siemenet erittäin pieniä: noin 0,2 mm halkaisijaltaan. Ne vaativat hyvän maaperän itääkseen. Raita on kaksikotinen puu. Hedekukinnot ovat keltaisia ja pörheitä, kun taas emikukinnot vihertäviä ja ohuempia.[3]
Raidan kuori on pitkittäisraidallinen, ja lehtien alapinnalla kasvaa nukkaa. Näiden tuntomerkkien avulla sen voi erottaa muista pajulajeista, vaikka lajit risteytyvätkin helposti. [4]
Raidassa kasvaa useita lahottajia, joista yleisin on lähes kaikissa vanhoissa puissa esiintyvä raidankääpä (Phellinus conchatus). Muita elävissä raidoissa kasvavia yleisiä lahottajia ovat kuhmukääpä (Phellinus punctatus) ja arinakääpä (Phellinus igniarius) sekä harvinaisista lajeista ehkä tunnetuin raidantuoksukääpä (Haploporus odorus). Raita on melko lyhytikäinen puu. Se elää harvoin yli 50-vuotiaaksi.[3]
Raita on keskeinen ravintolähde monille hyönteisille. Suomen suurperhosista lähes 190 lajin on todettu käyttävän raitaa ravinnokseen.
euroopanpähkinäpensas · halava · harmaaleppä · hieskoivu · jokipaju · kaunopihlaja · korpipaatsama · kotipihlaja · kynäjalava · metsähaapa · metsälehmus · metsäomenapuu · metsävaahtera · mustuvapaju · orapaatsama · outapaju · raita · rauduskoivu · ruotsinpihlaja · saarni · suippoliuskaorapihlaja · suomenpihlaja · talvikkipaju · tammi · tervaleppä · tunturikoivu · tuomi · tylppäliuskaorapihlaja · vuorijalava
Raita (Salix caprea) on pajukasveihin (Salicaceae) kuuluva kasvi. Se on yleinen Euroopassa ja Luoteis-Afrikassa. Idässä levinneisyys ulottuu Itä-Aasiaan saakka. Raidan latinankielinen nimi tarkoittaa "vuohen kanssa olevaa". Nimi johtuu siitä, että ensimmäisessä raidasta löydetyssä kuvassa vuohi syö sen lehtiä.
Raita kasvaa pensas- tai puumaisesti 6–14 metriä korkeaksi, joskus jopa kahteenkymmeneen metriin. Lehdet ovat 5–12 cm pitkiä ja 3–8 cm leveitä, eli huomattavasti leveämmät kuin useimmilla pajuilla. Kukinnot ovat 3–7 cm pitkiä ja siemenet erittäin pieniä: noin 0,2 mm halkaisijaltaan. Ne vaativat hyvän maaperän itääkseen. Raita on kaksikotinen puu. Hedekukinnot ovat keltaisia ja pörheitä, kun taas emikukinnot vihertäviä ja ohuempia.
Raidan kuori on pitkittäisraidallinen, ja lehtien alapinnalla kasvaa nukkaa. Näiden tuntomerkkien avulla sen voi erottaa muista pajulajeista, vaikka lajit risteytyvätkin helposti.
Raidassa kasvaa useita lahottajia, joista yleisin on lähes kaikissa vanhoissa puissa esiintyvä raidankääpä (Phellinus conchatus). Muita elävissä raidoissa kasvavia yleisiä lahottajia ovat kuhmukääpä (Phellinus punctatus) ja arinakääpä (Phellinus igniarius) sekä harvinaisista lajeista ehkä tunnetuin raidantuoksukääpä (Haploporus odorus). Raita on melko lyhytikäinen puu. Se elää harvoin yli 50-vuotiaaksi.
Raita on keskeinen ravintolähde monille hyönteisille. Suomen suurperhosista lähes 190 lajin on todettu käyttävän raitaa ravinnokseen.
Salix caprea
Le Saule marsault ou Saule des chèvres, Salix caprea, est une espèce d'arbres ou d'arbustes de la famille des Salicaceae.
Le nom scientifique Salix caprea (morph. « saule des chèvres ») vient sans doute de la première illustration connue de l'espèce dans le livre de Hieronymus Bock où on voit la plante broutée par une chèvre. L'espèce a été historiquement aussi largement utilisée comme fourrage pour les chèvres[Note 1],[Note 2].
Salix caprea est parfois appelé Marsaule ou Marseau.
C'est une espèce pionnière à croissance rapide et à faible longévité (60 ans).
C'est un arbrisseau, arbuste ou un petit arbre dioïque atteignant de 6 à 14 m, rarement 20 m (avec un tronc pouvant atteindre un mètre de diamètre) et rejetant facilement de la souche. Son houppier est en dôme et se répartit souvent sur plusieurs troncs. L'écorce du tronc est d'abord lisse et gris-vert puis, avec l'âge, devient gris clair et crevassée, avec souvent des fissures longitudinales et losangiques orange (fig. 2).
Les rameaux jeunes sont gris et duveteux puis deviennent glabres et leur bois vert-jaune sur les pieds femelles, brun roussâtre ou presque noir sur les pieds mâles.
Les bourgeons ovoïdes, légèrement pubescents, sont pointus et luisants, olivâtres, rouges ou brun-châtain et peuvent atteindre 0,4 cm.
Les feuilles caduques et alternes sont plus larges (3 à 6 cm) que chez les autres saules. Elles ont un limbe ovale à obovale de 4 à 10 cm de long, peu cotonneux, pointu à son extrémité (apex obtus et courbé). Leur marge est ondulée et crénelée, parfois dentée. Leur face supérieure vert-foncé à vert-grisâtre a un aspect gaufré (nervures imprimées). Leur face inférieure tomenteuse a un duvet de poils qui la rend glauque et veloutée, les nervures y sont saillantes. Le pétiole d'1 cm est velu et rougeâtre. Les feuilles issues de pousses vigoureuses ont deux stipules pointues et à marge dentée ondulée, tombant rapidement.
La floraison précoce a lieu de février à avril en Europe de l'Ouest. L'espèce est dioïque (individus monosexués soit mâle soit femelle). L’inflorescence typique est le chaton dressé, sessile, odorant et nectarifère.
Les sujets mâles perdent l'écaille unique protégeant le bourgeon floral et produisent des chatons ovoïdes à oblongs d'abord recouverts de poils soyeux blanc-argenté puis laissant apparaître de toutes petites fleurs jaunes très décoratives (fig. 3). Ces chatons de 3 à 7 cm de long apparaissent au printemps avant les feuilles (foliaison). Ils portent sur un axe central un très grand nombre de petites fleurs staminées (mâles), comportant chacune à la base d'une écaille à longs poils blancs, deux étamines libres, à filet glabre et un seul nectaire (fig. 1). L'abondance de pollen et de nectar attirent par beau temps un grand nombre d'abeilles mellifères et d'abeilles solitaires (comme les osmies).
Les chatons de fleurs pistillées (femelles) sont de couleur verdâtre. Avant l'éclosion, les fleurs sans pétales sont enfermées dans un bourgeon floral qui s'ouvre par écartement d'une seule grande écaille brune. Chaque fleur est formée par un ovaire conique, vert, très velu, formé de deux carpelles, portant à son extrémité deux stigmates jaunes. L'écaille qui porte la fleur comporte aussi à sa base un nectaire (fig. 4).
Le fruit est une petite capsule velue et allongée (de 5-10 mm de long) contenant de nombreuses toutes petites graines (0,2 mm) anémochores munies d'un fin fil cotonneux facilitant la dispersion par le vent.
L'espèce est commune (voire très commune) en Europe et en Afrique du Nord.
Comme type biologique, il est classé parmi les micro et mésophanérophytes.
C'est une espèce eurasiatique héliophile vivant jusqu'à 2 000 m d'altitude, mésophile à mésohygrophile, neutrocline pionnière à large amplitude. Le saule marsault est une espèce pionnière, souvent compagne des bouleaux, mais moins exclusivement liée aux sols humides que les autres espèces de saules.
Contrairement à presque tous les autres saules, les spécimens purs de Salix caprea ne sont pas faciles à bouturer. Si un saule qui ressemble à l'espèce prend facilement racine (enracinement traçant), il s'agit probablement d'un hybride avec une autre espèce de saule.
Ce saule est réputé comme plante mellifère car ses potentiels nectarifères et pollinifères sont élevés (> 100 kg/ha). Sa floraison précoce constitue par ailleurs un atout supplémentaire, car les besoins alimentaires des colonies d'abeilles sont importants à cette période de l'année (fig. 5). Il fournit un miel jaune d'or, irisé de vert, qui prend ensuite des teintes brun clair à beige. Il est de saveur légèrement boisée et florale. C'est un miel relativement rare, produit principalement dans l'Ouest de la France.
Les feuilles sont utilisées comme ressource alimentaire par plusieurs espèces de lépidoptères, et sont aussi couramment consommées par différents mammifères.
Les chatons ovoïdes gris et argentés sont utilisés comme ornements (les populaires « pompons argentés ») de Pâques. Le jeudi saint, on met les rameaux coupés dans un vase à fleurs, en les ornant d'œufs de Pâques multicolores.
Le bois de saule marsault est un bois léger et tendre qui se décompose assez rapidement en milieu humide. En revanche, il sèche assez vite. Il est utilisé comme bois de chauffage et pour faire des échalas.
L'écorce du saule marsault, riche en tanin, est utilisée en tannerie ; elle contient, comme celle de tous les saules, de la salicyline voisine de l'aspirine.
Aspect gaufré de l'épiderme supérieur des feuilles.
Épiderme inférieur glauque et velouté.
Graines sortant des capsules.
« Chenille tordue » de Notodonta ziczac se nourrissant sur la feuille.
Paon du jour
butinant le nectar d'un chaton mâle.
Saule pionnier sur un sol caillouteux.
Rejets de souche.
Saule au stade
arbrisseau.
Saule taillé en têtard.
Le Phytopte des galles des pousses de saules (un acarien minuscule) vit dans des galles-balais de sorcière où il se reproduit pendant l'été (Il n'est pas considéré comme responsable de la formation de ces galles)[1].
Dans le calendrier républicain, le Marsault était le nom attribué au 9e jour du mois de ventôse[2], en général les 27 février du calendrier grégorien.
Une variété pleureuse a été greffée sur tige dans un but décoratif, à Kilmarnock, en Écosse pour la première fois, en 1853, par Thomas Lang, sur les rives de l'Ayr. La forme mâle a été privilégiée pour ses chatons plus attractifs.
Salix caprea Kilmarnock, greffé sur tige.
Greffe en tête.
Chaton mâle sur Salix caprea Kilmarnock (forme pleureuse), fin mars.
Chaton mâle, de près, sur Salix caprea Kilmarnock.
Salix caprea
Le Saule marsault ou Saule des chèvres, Salix caprea, est une espèce d'arbres ou d'arbustes de la famille des Salicaceae.
O salgueiro cabuxo[1] (Salix caprea), é unha arboriña follosa e caducifolia oriúnda de Europa e Asia central e occidental.[2] Aparece en Galiza na beira dos regueiros e ríos das montañas orientais de Lugo e Ourense.
É un arbusto ou arboriña de folla caduca, de até 6–12 m, raramente 20 m. As follas teñen 3–12 cm de longo e 2–8 cm de largo, máis largas que na maioría dos salgueiros. As flores son sedosas e suaves, prateadas, candeas de 3–7 cm de longo, que se producen a principios da primavera, antes de que aparezan as follas novas; as candeas están en plantas diferentes (dioicamente). As candeas masculinas maduras son amarelas cando ceiban o pole, as candeas femininos madurecen en verde claro. O froito é unha pequena cápsula de 5–10 mm de longo que contén numerosas sementes miudiñas, de arredor de 0,2 mm, con penacho cotonoso. As sementes cómpren dun chan despexado para xermolaren.[2][3]
O nome científico e o vulgar galego e nas linguas achegadas ao galego, probabelmente derivan da primeira ilustración coñecida da especie no herbario de Hieronymus Bock que data do ano 1546, no que se amosa a planta a ser comida por un cabuxo. A especie foi usada tamén historicamente como forraxe para as cabras, que é ao que pode se referir a ilustración de Bock.[4]
Salix caprea foi descrita por Carl von Linné e publicado en Species Plantarum 2: 1020–1021, no ano 1753.[5]
Hai dúas variedades:[2]
O salgueiro cabuxo (Salix caprea), é unha arboriña follosa e caducifolia oriúnda de Europa e Asia central e occidental. Aparece en Galiza na beira dos regueiros e ríos das montañas orientais de Lugo e Ourense.
Vrba iva (lat. Salix caprea) je bjelogorična vrsta drveća iz porodice vrba (lat. Salicaceae). Jedna je od vjesnika proljeća. U narodu se rese zovu "cice mace".
Raste kao grm ili manje drvo u nizinskim šumama Europe, jugozapadne i srednje Azije. U Hrvatskoj je autohtona vrsta. Široko se rasprostire i ne prijeti joj opasnost od izumiranja. Javlja se na vlažnim staništima uz obale rijeka i jezera. Može rasti i na manje vlažnim staništima, gdje je prikladan sastav tla.
Kora je debla zelenkasta i dugo vremena glatka. Pupovi su debeli i sjajnosmeđi. Izbojci su debeli, u početku sivo dlakavi. Lišće je široko jajoliko ili eliptično, 6-10 cm dugo i 3-6 cm široko, odozdo bjelkasto-pustenasto, s 6-10 postranih žila. Vrh lista često je spiralno usukan. Palistići su bubrežasti i nazubljeni, kraći od peteljke. Cvate prije listanja. Rese su debele i do 4 cm dugačke. Cvjetni priperci su raznobojni, crnkasta vrha. U muškom cvijetu su 2 prašnika. Oprašuje se kukcima.
Stablo vrbe ive
Lišće vrbe ive
Rese vrbe ive
Kora vrbe ive
Vrba iva (lat. Salix caprea) je bjelogorična vrsta drveća iz porodice vrba (lat. Salicaceae). Jedna je od vjesnika proljeća. U narodu se rese zovu "cice mace".
Wšědna wjerba[3] (Salix caprea) je rostlina ze swójby wjerbowych rostlinow (Salicaceae). Dalšej serbskej ludowej mjenje stej bjelma[3][4] a jiwa[3][5].
Wšědna wjerba je w lěću zeleny, husto rosćacy kerk, kotryž docpěwa wysokosć wot 3 m. Jako štom docpěwa wysokosć hač do 9 (7, 10) m.
Króna je šěroka. Šěročorna skora je podołhostnje brózdźena. Čerwjenobrune, při žónskich rostlinach zwjetša zelene hałuzy na spočatku su jasnje kosmate, ale pozdźišo su nahe. Nimo toho su jara zhibujomne. Pupkowe šupizny su brune błyšćace a so zahe puknu.
Měnjate, stołpikate łopjena su (šěroko-)eliptiske hač wopak jejkojte, na spódku kulojte, prědku wótre, na kromje žołmate hač njeprawidłownje zubate. Na hornim boku su srjedźozelene, na delnim boku šěrje kosmate a docpěwaja dołhosć wot 5 (3) hač do 10 (wot 4 hač do 12) cm a šěrokosć wot hač do 6 cm. Pódlanske łopješka su małke.
Kćěje wot měrca hač apryla. Micki so w nalěću před łopjenami jewja. Při muskich rostlinach su wulke, owalne, njesu žołte próškowe łopješka a docpěwaja dołhosć wot hač do 3 (4,5) cm. Próšniki su žołte. Při žónskich rostlinach su židźane a slěbrošěre. Płódnik je kosmaty. Nošne łopješka su dwubarbne a njesu dołhe, běłe kosmy.
Rostliny su prěnje picowanske rostliny za pčołki za čas lěta.
Płody wot meje zrawja.
Rosće na lěsnych zahonach, na lěsnych kromach, w šćerkowych jamach, w skałach, łučinowych lěsach a na nasypach. Ma radšo włóžne pódy.
Rostlina je w Europje a zapadnej a sewjerowuchodnej Aziji rozšěrjena.
Wšědna wjerba. W: FloraWeb.de. (němsce)
Wšědna wjerba (Salix caprea) je rostlina ze swójby wjerbowych rostlinow (Salicaceae). Dalšej serbskej ludowej mjenje stej bjelma a jiwa.
Selja (fræðiheiti: Salix caprea) er tré af víðiætt. Laufblöð hennar eru daufgræn og hærð á neðra borði. Hún getur orðið um 12 metrar á hæð og kýs hún sér búsetu í vetrarsvölu meginlandsloftslagi og í mildu strandloftslagi, jafnt í Evrópu og norð-austur Asíu. Á Íslandi hefur seljan þrifist meðal annars í Múlakoti þar sem hún er orðin 12 metra há á 50 árum og nýtur sín vel inn til landsins sunnanlands.
Trén þykja falleg garðtré, sérstaklega karltrén vegna fagurgulra reklanna.
Il salicone o (Salix caprea L., 1753) è una pianta della famiglia delle Salicaceae.
Arbusto o alberetto alto fino a 13 metri. Utilizzato anche come pianta foraggera nelle zone povere di pascoli, ha rami distribuiti uniformemente e foglie ovoidali con margini poco seghettati, di colore verde chiaro superiormente e bianco-grigiastro per la fine peluria inferiormente. Prima della ripresa vegetativa compaiono i fiori, riuniti in amenti eretti; quelli maschili di grandi dimensioni, sono forniti di moltissimi peli grigio-argentei, chiamati gattini; quelli femminili sono meno appariscenti di colore verdastro, disposte lateralmente ai vecchi rami, il frutto è una piccola capsula conico-allungata sessile e liscia. Dal legname di questa pianta si ottiene un carbone a rapida combustione, ottimo per polvere nera o altri usi pirotecnici.
È specie pioniera che colonizza i margini dei boschi. Vive soprattutto nella fascia collinare e montana, ma si trova anche in pianura.
Il salicone o (Salix caprea L., 1753) è una pianta della famiglia delle Salicaceae.
Blindė (lot. Salix caprea, angl. Goat Willow, sin. Pussy Willow, sin. Great Sallow, vok. Salweide) – gluosninių augalų šeimos daugiametis medis ar krūmas.
Paplitusi Europoje, Vakarų, bei Vidurinėje Azijoje. Natūraliai gamtoje paplitusi ir Lietuvoje, tai vietinė Lietuvos augalų rūšis. Labai dažna miškuose, kirtimuose, jaunuolynuose, paupiuose, drėgnokose pievose. Kartais auginama prie sodybų.
Dvinamis augalas auga kaip neaukštas medis, rečiau kaip krūmas iki 2-12 m, retai iki 22 m aukščio. Laja plačiai kiaušiniška arba skėtiška. Žievė pilkai žalia, lygi, apatinėje liemens dalyje suaižėjusi. Pumpurus dengia tik vienas žvynelis. Lapai elipsiški, nusmailėję, 5-18 cm ilgio ir 3-8 cm pločio, lygiais arba dantytais kraštais, su trumpa, dažnai atgal atsilenkusia raukšlėta viršūne, postoriai, pilkai žalia viršutine ir balsva plaukuota apatine puse; prielapiai dantyti. Žiedai vienalyčiai, susitelkę į stačius, stambius žirginius, iš pradžių apaugę švelniais baltais plaukeliais, vėliau gelsvi, kvapūs. Kuokeliniai žirginiai 5-6 cm ilgio ir apie 2 cm skersmens, gausiažiedžiai. Žiedas be apyžiedžio, kuokeliai du, su gelsvomis apvaliomis dulkinėmis, kuriose subręsta daug žiedadulkių. Piesteliniai žirginiai iš pradžių kotuoti, cilindriški, augalams žydint apie 6 cm ilgio, o vaisiams bręstant dar labiau pailgėja. Žiedai taip pat be apyžiedžio. Piestelė ilgakotė, mezginė trumpu liemenėliu, purka geltona. Žieduose gausu nektaro. Vaisius - dėžutė; sėklos su baltų plaukelių kuokšteliais, smulkios.
Žydi balandžio mėn., prieš skleidžiantis lapams. Dauginasi sėklomis. Išgyvena apie 60 metų. Šviesamėgė. Atspari šalčiui ir sausrai.
Augalas medingas. Žievėje yra 16-21 % rauginių medžiagų, salicilo. Iš žievės gaminami juodi dažai. Mediena vartojama malkoms, įvairiems drožiniams, celiuliozės gamybai
T. Narbutas, L. Jucevičius ir J. I. Kraševskis mini ypač vaisingą lietuvių mitologijoje moterį. Ši moteris galėjusi gimdyti iš bet kurios kūno dalies, kojų, rankų ir pan. Pati Žemė pradėjo jai pavydėti vaisingumo, todėl ją pavertusi medžiu, blinde. Pagal T. Narbutą, jo laikais ties blinde būdavo atliekamos ištekėjusių moterų apeigos. Nors tautosakoje tokio motyvo nėra, tačiau gausu mitologinių sakmių apie medžiais paverstus žmones[1].
Pavasarį žydintys augalai, Živilė Lazdauskaitė, Vilnius, Mokslas, 1985, 150 psl.
Žydinčios blindės žirginiai
Žydinčios blindės moteriški „kačiukai“
Žydintis blindės krūmas
Lapo viršus
Lapo viršus
Lapo apačia
Blindės stiebeliai
Iliustruotas Lietuvos augalų genčių vardynas · Lietuvos vietinės medžių ir krūmų rūšys · Lietuvos išskirtiniai medžiai · Lietuvos svetimžemė dendroflora · Pasaulio išskirtiniai medžiai
Miškas · Miško skliautas · Lietuvos miškai · Pasaulio miškai (šalys pagal miškų plotą) · Miškų nykimas (neteisėtas miško kirtimas)
Miškininkystė (ekologinė miškininkystė) · Miško atkūrimas · Įveisimas · Miškų ūkis · Miškų urėdija · Girininkija · Eiguva · Lietuvos miškų institutas
Blindė (lot. Salix caprea, angl. Goat Willow, sin. Pussy Willow, sin. Great Sallow, vok. Salweide) – gluosninių augalų šeimos daugiametis medis ar krūmas.
Blīgzna[1] (Salix caprea) jeb pūpolvītols ir vītolu dzimtas koku suga. Koka zari ir resni un viegli lūstoši. Blīgzna viegli veido hibrīdus ar citām vītolu sugām. Blīgzna ir visagrāk ziedošais vītols. Tā ziedkopas tiek saukti par pūpoliem.
Blīgzna (Salix caprea) jeb pūpolvītols ir vītolu dzimtas koku suga. Koka zari ir resni un viegli lūstoši. Blīgzna viegli veido hibrīdus ar citām vītolu sugām. Blīgzna ir visagrāk ziedošais vītols. Tā ziedkopas tiek saukti par pūpoliem.
De boswilg (Salix caprea) is een boom uit de wilgenfamilie (Salicaceae). De plant wordt ook wel waterwilg genoemd. De soort komt algemeen voor in Europa en Noordoost-Azië en niet uitsluitend op vochtige plaatsen. De boswilg is in Nederland en België inheems.
De groeivorm van de boom is een open boom met opgaande takken. De soort blijft met een hoogte tot maximaal 14 meter relatief laag.
De jonge twijgen zijn grauwgroen en worden later diep roodbruin tot zwartachtig van kleur en zijn aanvankelijk bedekt met lange haren. De schors is bij jonge bomen glad en grijs met ruitenvormige verkurkte lenticellen. Wanneer de boom ouder wordt, wordt de schors grijs tot zwartbruin en krijgt deze brede groeven.
Op de twijgen bevinden zich geelbruine tot rode, eivormige knoppen. Ze zijn puntig en 3-4 mm lang. De knopschubben zijn in het begin nog kort behaard.
De verspreid staande bladeren van de boswilg verschijnen na de bloei en zijn meestal eirond met een spitse punt en golvende randen. Ze zijn 4-12 x 3-6 cm groot. Het vaak iets glanzende blad is donkergroen van boven met verzonken gele nerven en grijs donzig van onderen. De bladsteel is donkerrood en viltig. De grote steunblaadjes zijn half hartvormig.
De boswilg heeft katjes, die met lange behaarde schutbladen bedekt zijn. Ze bloeien in maart en april. De boswilg is tweehuizig. Mannelijke katjes zijn eivormig en aanvankelijk bedekt met zilverachtige haartjes. Daarna verschijnen gele meeldraden dicht opeen. Vrouwelijke katjes zijn slank, bleekgroen met witachtige, korte stijlen. De vrouwelijke katjes zijn langer dan de mannelijke. Zowel de mannelijke als de vrouwelijke bloemen hebben één honingklier. Door de vroege bloei is de boswilg voor bijen een aantrekkelijke voedselbron.
Vrouwelijke katjes
Mannelijke katjes
Schors
De vrucht is een tweekleppige doosvrucht. De zaden hebben een haarkuif, waardoor ze door de wind verspreid worden.
Daarnaast zijn er:
Op Palmzondag werden hun takken in sommige gebieden gebruikt als vervanging van de in het zuiden gebruikelijke palmtakken.[1]
De boswilg (Salix caprea) is een boom uit de wilgenfamilie (Salicaceae). De plant wordt ook wel waterwilg genoemd. De soort komt algemeen voor in Europa en Noordoost-Azië en niet uitsluitend op vochtige plaatsen. De boswilg is in Nederland en België inheems.
Selje (latin Salix caprea) er namnet på eit treslag av vierslekta i vierfamilien. Seljer skil seg ut frå dei fleste andre pilslaga ved at blada er breiare enn dei utprega langsmale pilblada.
Seljer veks oftast i buskform med fleire stammar som blir kring 2–3 meter høge. Ved einstammig form i godt lys kan selja vakse til tre på 6–14 meters høgd — og unntaksvis opp til 20 m.
Seljeblada er 5-12 cm lange, og grøne på oversida, men gråkvite på undersida. Her er dei kledde med filtaktige hår som truleg har som oppgåve å verna blada mot væsketap.
Selja blomstrar tidleg og på berr kvist. Knoppane er verna av eit brunt, blankt skal, medan blomeorgana er verna av grå dun eller pels som gjev dei ein særprega utsjånad. Dei mjuke, avrunda blomane blir gjerne kalla gåsungar.
Lauv og greiner av selje blir tradisjonelt bruka til husdyrfôr i norsk landbruk — særleg for sauer og geiter.
Når selja er særleg sevjerik kring slutten av mai og utover juni, har det vore vanleg å laga seljefløyter. Desse lagar ein ved å kappe seg eit fingertjukt emne av rett ved utan kvist. Ein kakkar på borken med knivskaftet til borken løysnar frå veden og ein kan vri borken forsiktig laus frå greina utan at han sprekk eller rivnar. Ein følgjer så ein av fleire metodar som alle har til felles at ein brukar ein del av ved-delen av emnet til å laga ein blokk med ein spalte i og eit vinkla dobbeltsnitt i borken slik at fløyta kan blåsast på som ei blokkfløyte. Korte seljefløyter kan vera korte piper med éin tone, dei kan vera stempelpiper med glissandotonar. Dei mest brukande instrumenta er fløyter som er lange nok til at ein kan få fram fleire overtonar på dei ved overblåsing.
Det er vanleg å taka inn seljegreiner med gåsungar (lodne blomar) på til palmesøndag i mange norske familiar. Nokre stader blir den blomande selja endatil kalla palme i denne samanhengen.
Selje (latin Salix caprea) er namnet på eit treslag av vierslekta i vierfamilien. Seljer skil seg ut frå dei fleste andre pilslaga ved at blada er breiare enn dei utprega langsmale pilblada.
Selje (Salix caprea) er en art av løvtre i vierfamilien. Den har rødgul kjerneved og grå bark. Selja kan bli opptil 20 m høy, med en diameter på 40 cm og en alder på 80 år. Rolf Utgård rapporterer fra Hvaler om nålevende Seljer med opptil 140 cm i diameter. Selja blomstrer tidlig på våren, med hann- og hunnrakler på adskilte trær. De gule, lodne hannraklene kalles ofte for «gåsunger» eller «puselabber». Selje vokser best på tørr eller svakt fuktig, sandholdig eller kalkholdig leirjord. Lyskravet er stort.
Selja er utbredt over hele Norge og Norden utenom Island; den forekommer nord til Hammerfest, og i Sør-Norge når den på Hardangervidda opp til 1140 moh. Stående kubikkmasse av selje er beregna til 5 mill. m³, med en årlig tilvekst på 150 000 m³. Nordland, Troms og Telemark er de fylkene som har mest selje. Den vokser ikke på Island, Færøyene eller Svalbard.
Selja har en tydelig kjerneved som i fersk tilstand er rosa, og som ved tørking går over til rødbrunt. Yteveden er lyst gul med lite tydelige årringer. Veden er rettfibret og lar seg lett både kløve, skjære, dreie, skrelle og pusse.
Selje er et middels tungt treslag med en egenvekt omtrent som gran, mens styrken er noe svakere enn gran. Yteveden råtner lett i kontakt med jord, mens kjerneveden er bestandig mot råte. Veden krymper lite ved tørking, men den får lett sprekker.
Historisk har selja vært brukt til ski, riveskaft og andre bruksgjenstander – og til seljefløyter. Tynne kvister har vært brukt til fletting, vidjer og til tønneband, og kvister og lauv har vært brukt til fôrtilskudd på gårdene (styving). Kjerneveden er på grunn av sin råtebestandighet blitt brukt til gjerdestaur. Trekull av selje har vært brukt i kruttframstilling og til tegnesaker. På grunn av sitt høye innhold av garvestoffer er barken blitt brukt til garving.
I dag brukes selje som virke for pyntegjenstander. Noe selje blir også skåret og høvla til panel. Det produseres også treull og annen emballasje av selje; ellers går virket til sponplateproduksjon og cellulose. I Sverige brukes selje som energivirke.
Som legemiddel har seljebark vært brukt i flere tusen år som febernedsettende[trenger referanse], mot smerter i ledd og mot annen gikt. Seljebark virker også godt smertestillende ved hodepine og migrene. Hos kvinner i overgangsalder demper den svette og hetetokter.
Seljebarken inneholder salisylsyre og har gitt navnet til dette legemiddelet som nå fremstilles syntetisk (acetylsalisylsyre, i f.eks Dispril eller Globoid)
Barken høstes om våren når sevja går, barken fra grener og unge trær snittes med kniv og barken vris løs. Barken kan brukes frisk eller tørket. 20 gram tørket seljebark eller 40 gram frisk seljebark småkoker i ¾ liter vann i 30 minutter dvs til det er kokt inn til ½ liter. Denne halvliteren drikkes fordelt på 3- 4 doser utover dagen. Oppbevart i kjøleskap holder avkoket av seljebark seg i 2 til 3 dager.
Selje (Salix caprea) er en art av løvtre i vierfamilien. Den har rødgul kjerneved og grå bark. Selja kan bli opptil 20 m høy, med en diameter på 40 cm og en alder på 80 år. Rolf Utgård rapporterer fra Hvaler om nålevende Seljer med opptil 140 cm i diameter. Selja blomstrer tidlig på våren, med hann- og hunnrakler på adskilte trær. De gule, lodne hannraklene kalles ofte for «gåsunger» eller «puselabber». Selje vokser best på tørr eller svakt fuktig, sandholdig eller kalkholdig leirjord. Lyskravet er stort.
Costo artìcol a l'é mach në sbòss. Da finì.
Da finì.
Da finì.
Costo artìcol a l'é mach në sbòss. Da finì.
DistribussionDa finì.
NotissieDa finì.
Wierzba iwa (Salix caprea L.) – gatunek roślin z rodziny wierzbowatych, rodzimy dla Europy i Azji[2]. W Polsce gatunek pospolity na całym niżu i w górach aż po regiel górny.
Siedlisko: widne lasy, zarośla. Fanerofit. W klasyfikacji zbiorowisk roślinnych gatunek charakterystyczny dla All. Sambuco-Salicion i Ass. Epilobio-Salicetum[4]. Roślina miododajna i owadopylna. Jest najwcześniej kwitnącą krajową wierzbą. Nasiona rozsiewane przez wiatr.
Wyróżnia się odmiany uprawne 'Kilmarnock' (męska) i 'Weeping Sally' (żeńska)[3].
Ponadto tworzy mieszańce z innymi gatunkami wierzb. W naturze można często spotkać, różniące się od typowej formy i trudne do oznaczenia, mieszańce m.in. z: w. alpejską, w. czerniejącą, w. długokończystą, w. lapońską, w. oszczepowatą, w. piaskowa, w. płożącą, w. purpurową, w. rokitą, w. śniadą, w. śląską, w. uszatą, w. wiciową, w. szarą, w. siwą[5].
Wierzba iwa (Salix caprea L.) – gatunek roślin z rodziny wierzbowatych, rodzimy dla Europy i Azji. W Polsce gatunek pospolity na całym niżu i w górach aż po regiel górny.
Salix caprea é uma espécie de planta com flor pertencente à família Salicaceae.
A autoridade científica da espécie é L., tendo sido publicada em Species Plantarum 2: 1020–1021. 1753.
Trata-se de uma espécie presente no território português, nomeadamente em Portugal Continental.
Em termos de naturalidade é nativa da região atrás indicada.
Não se encontra protegida por legislação portuguesa ou da Comunidade Europeia.
Salix caprea é uma espécie de planta com flor pertencente à família Salicaceae.
A autoridade científica da espécie é L., tendo sido publicada em Species Plantarum 2: 1020–1021. 1753.
Iva (znanstveno ime Salix caprea) je listopadno drevo iz rodu vrb s povešavo krošnjo in dolgimi gibkimi visečimi poganjki, ki segajo skoraj do tal. V višino in širino zraste nekje do 12 m. Ima ozke suličaste liste, ki se končajo s konico. Cveti na začetku pomladi z rumenkasto zelenimi mačicami. Uspeva na zelo svetlih rastiščih, ustrezajo ji vse vrste tal, pomembno je le da ima dovolj talne vlage.
To je listopadno drevo, grm ali pritlikavi grm. Je žužkocvetna. Mnoge ive so pionirske, brst je pokrit z 1 luskolistom. Iva je ena izmed vrb s širokimi listi. Vrst vrb s širokimi listi je pri nas v Sloveniji še nekaj, vendar so njihovi predstavniki precej redki, zato je vrba s širokimi listi, ki jo najdemo, največkrat prav iva. Je do 10 ali 20 m visoko listopadno drevo ali grm. Ima široko, nepravilno in svetlo krošnjo ter debele, pokončne veje. Koreninski sistem je močen. Iva razvije globoko glavno in številne stranske korenine. Sistem korenin ive je plitev. S staranjem pa lahko razvijejo tudi navpično spuščajoče korenine. Na dobro prezračenih tleh lahko ta vrsta drevesa razvije relativno globok, ozko omejen sistem korenin. S pomočjo morfoloških prilagoditev se tolerirajo tudi kratkotrajne poplave. Skorja je zelenkasto siva in gladka, na starejših deblih do 2 cm debela in plitvo vzdolžno razpokana. Poganjki so močni, olivno zeleni do rdečkasti. Brsti so zašiljeno jajčasti, veliki, 5-8mm dolgi, rumeni do rdečkasti in pokriti z enim samim luskolistom. Premenjalno nameščeni listi so enostavni, največkrat eliptični , 6-12 cm dolgi, 3-6 cm široki, najširši na sredini lista. Listni rob je valovit, nažagan in nazobčan, pecelj je dolg 8-20 mm. Zgoraj so temno zeleni ali bleščeči, spodaj so rahlo belo puhasti , včasih gladki in imajo dobro izraženo ožilje. Je zelo skromna vrsta. Najbolje sicer raste na globokih, rodovitnih in svežih do vlažnih, prepustnih tleh, zelo dobro pa prenaša tudi revna, plitva in ne preveč suha rastišča na vseh vrstah matične podlage. Med vrbami prenese največ suše, po drugi strani pa tudi občasno zastojejočo vodo in poplavljenost. Njene potrebe po toploti so zelo majhne, zelo odporna je proti nizki zimski temperaturi in proti pozebi. Je svetoljubna vrsta, za rast potrebuje veliko svetlobe.
Iva je dvodomna in žužkocvetna vrsta, ki cveti marca in aprila. Cveti precej pred olistanjem, zgodaj spomladi včasih celo pozimi. Razmnožuje se s semenom, vegetativno pa s cepljenjem in zelo redko s potaknjenci. Je ena redkih vrb ki jo je zelo težko razmnoževati s potaknjenci.
Splošno je vegetativno razmnoževanje ive slabo. Tako se potaknjenci težko zakoreninijo ali pa sploh ne. Nekoliko boljšo sposobnost za nadomestno oblikovanje korenin imajo nekateri potaknjenci določenih klonov (npr. Salix caprea »Mas«) in potaknjenci hibridov vrbe. Obdelava z rastnimi snovmi potaknjencev izboljša oblikovanje korenin. Prvi poskusi razmnoževanja v epruveti so bili obetavni.
Cvetovi so enospolni, brez cvetnega odevala, imajo dvobarvno, spodaj svetlejšo,zgoraj črno in dolgodlako krovno lusko in rastejo na ločenih rastlinah. Moški cvetovi imajo po dva skoraj gola prašnika z rumenimi prašnicami in so združeni v jajčaste, 3-4,5 cm dolge mačice. Ženski cvetovi imajo dolgopecljato, dlakavo plodnico, mačice so do 6 cm dolge in zelenkaste.Cvetnega odevala ni ali pa je krnasto. Pelod ive je lepljiv. Na podlagi hidrolize je ugotovljeno, da z 29% kaže na zelo visoko koncentracijo aminokislin. Sadeži in semena ive se razlikujejo glede na zasnovo, velikost in obliko le malo od ostalih salix-vrst.
Morfologija cveta Tako so vrbe dvodomne (diecične) rastline, saj imajo na eni rastlini razvite moške cvetove, na drugi rastlini pa ženske cvetove. Cvetove najdemo pri obeh rastlinah v pokončnih ali visečih mačicah sli socvetjih. Med kritosemenke spadajo zato, ker so robovi plodnih listov zrasli v pestiče in semenske zasnove so v notranjosti pestičev, tako je ustvarjena boljša zaščita semenskih zasnov. Cvetnega odevala pri večini vrb ne nejdemo, ne pri moških cvetovih kot tudi ne pri ženskih cvetovih. Vsak cvet vrb pa je v zalistju luskastega podpornega lista (brakteje).
Morfologija moškega cveta Moški cvet je sestavljen iz brakteje, nektarialnih žlez in dveh do dvanajst prašnikov. Nektarialne žleza so pod prašniki in izločajo posebne snovi s katerimi privabljajo opraševalce. Prašnik je setavljen iz prašničnih niti ( filamenta ) in iz prašnice ( anthere ). Vsaka prašnica sestoji iz dveh polprašnic ( tek ), ki ju povezuje sterilno tkivo ( konektiv ), v katerem poteka žila. Vsaka prašnica sestoji iz dveh pelodnih vrečk ( mikrosporangijev ), v katerih nastajajo pelodna zrna ( mikrospore ). Vsaka pelodna vrečka se odpira na podlagi ene plasti tanjših celic, ki se ob zrelosti prašnika pretrgajo. To, za odpiranje pelodnih vrečk strogo določeno mesto, se imenuje stomium. Pelodna zrna imajo dve ovojnici. Notranja se imenuje intina in sestoji iz pektina in celuloz. Zunanja ovojnica se imenuje eksina, je debela in sestoji iz zelo trpežnih sporopoleinov. Sporopoleini so terpeni, ki nastajajo z oksidacijo polimerizacijo karatoneidov in njihovih estrov
Morfologija ženskega cveta Ženski cvet je sestavljen iz brakteje, nektarialnih žlez in pestiča. Pestič je sestavljen iz plodnice (ovarium), vrata (stylus) in brazde (stigma). Cvetovi so lahko pecljati ali sedeči z enim vratom in dvodelno brazdo. Plodnica je nadrasla. Za nadraslo plodnico je značilno, da je na najvišjem mestu na cvetišču, vsi drugi elementi pa so na cvetišču razporejeni pod njo. Semenska zasnova (ovolum) v plodnici je zgrajena iz osrednjega tkiva (nucelus) in ovojnic (integumentum). Na plodnico se semenska zasnova prirašča s pecljem (funikulus).
Naravno je razširjena po vsej evropi, sega daleč na sever v Skandinavijo in po sredozemskih gorovjah daleč na jug. Čez malo Azijo in Kavkaza je razširjena do vzhodne Azije, kjer postopoma preide v sorodne azijske vrste. Raste v svetlih gorskih in drugih gozdovih od nižin do subalpinskega pasu, v Alpah raste do 2000m nadmorske višine. Raste tudi po vsej Sloveniji, pogosta je na posekah, pogoriščih, po gozdnih robovih, ob vodah in svetlih gozdovih. Najpogostejša je v gričevju in sredogorju, sicer pa raste od nižin do gozdne meje tako da jo najdemo še na 1700m n. v. V Sloveniji je med najpogostejšimi vrstami vrb in ob enem ena najbolj značinih pionirskih drevesnih vrst saj se skoraj vedno med prvimi pojavi na zaraščujočih gozdnih površinah. To ji omogočajo lahko in hitro kalivo seme, ki ga veter zlahka raznese daleč na okrog, hitra mladostna rast in rastiščna skromnost. Značilen primer pionirskih lastnosti so ruševine nekdanjih vasi na Kočevskem, ki jih je Iva skoraj popolnoma prerasla.
Les je zelo mehek in ga je lahko obdelovati, vendar ga večinoma uporabljajo samo za kurjavo. Skorjo so nekoč uporabljali za strojenje in za črno barvanje lanenega in bombažnega prediva. Mlade liste in poganjke zelo rada obžira živina. Je medonosna vrsta. Opraševalce, večinoma čebele, na cvet privabijo medovne žleze na bazi prašnikov ali pestičev. Vrbe kot pomembene medonosne vrste dajejo predvsem cvetni prah in propolis. Prav cvetoča iva in njeni križanci spomladi čebelam ponujajo prvo obilnejšo pašo in ivo zaradi njene velike medonosnosti ponekod celo sadijo v nasade. Kot večina drugih vrb ima iva vrsto zdravilnih lastnosti. Najpogostejši pripravki s čaji iz lubja, listov in mačic in za izvlečke zadnjih zeliščarjev navajajo tudi, da pomagajo pri spolni prerazdraženosti. Listja drugih vrb živina na splošno ne ceni preveč, listi in mladi poganjki ive pa so zanje včasih prava poslastica. Že v preteklosti so jih rade obžirale koze, o čemer priča tudi ivino latinsko ime Salix caprea, ki prihaja iz izraza capreus, latinsko to pomeni kozji. Gotovo ne po naključju je na prvi znani risbi ive skupaj z njo narisana tudi koza, kako obžira njene liste. Angleži vrsto imenujejo goat willow, kozja vrba. V katoliških regijah je iva znana tudi kot palmova vrba. Njene veje ko še nimajo mačic, se blagoslovijo na cvetno nedeljo in razdelijo vernikom, kar bi jih naj varovalo pred nesrečo. Notranjost lubja je užitna, surova ali prekuhana. Jo posušimo, zmeljemo v prah in dodamo k moki. Užitni so tudi mladi poganjki.
Sveže lubje vseh vrst tega rodu vsebuje salicin, ki se verjetno razgradi v salicijsko kislino (podobna aspirinu) v človeškem telesu. Izvleček iz listov se uporablja kot zdravilo proti prehladom. Destilirana voda iz cvetov je afrodizijak, krepilen in kot poživilo. Uporablja se samo za zdravljanje glavobolov. Estrakte ive porabljali kot zdravilo proti prhljaju in mastnim lasem.
Genetske raziskave vrb so pomembne iz več vidikov, vendar je najbolj v ospredju gospodarski pomen. S pomočjo genetskih raziskav razvrščujejo vrste glede na njihovo sorodnost v višje taksonomske skupine, preučujejo polimorfizem in vzroke polimorfizma. Večina genetskih raziskav v rodu Salicaceae je bila opravljena na rodu Populus, vrbe so bile nekako potisnjene v ozadje. .
V Evropi je potekala raziskava v kateri so raziskovali s pomočjo PCR-RFLP onačevalcev, raznolikost kloroplastne DNK pri 24 populacijah vrb iv po celi Evropi. Odkrili so veliko variabilnost med populacijami. Vzrokov za to je več: 1. Zemljepisna lega in zadnja ledena doba ki je izrinila in preprečila stik mnogih populacij iv. 2. Velika hitrost ponovne kolonizacije in možnost razkropitve na vse strani. 3. Veliko število mutacij. 4. Ekstenzivno križanje z drugimi vrstami vrb.
V primerjavi z drugimi drevesnimi vrstami kaže salix caprea zelo veliko stopnjo kloroplastne DNA variabilnosti. Podobne raziskave so potekale pri poljskem javorju, gorskem javorju, črni jelši, brezi, dobu, kjer so našli 5 in 17 haplotipov in deferenciacije med populacijami so bile visoke pri večini vrst. Pri ivi pa so zaznali 28 haplotipov in malo variacij zaradi raznolikosti pri populacijah. Podobno se da odkriti tudi pri drugih vrstah iz družine salicaceae. Trepetlika ima 21 haplotipov. Visoka razmerja nadomestitev lahko privedejo do nerazumljivega geografičnega vzorca. Prisotnost skupnih haplotipov med Salix capreo, S. cinereo, S. aurito, S. purpureo, S. atrocinereo and S. appendiculato ter odsotnost S. albe, S. eleagnos in S. fragilis, najbrž kaže da je hibridizacija potekala med Salix caprea z najprej navedenimi in ne kasneje navedenimi. Ko si rastlinske vrste delijo haplotipe je težko določiti v katreo vrsto spada originalni haplotip. Ampak je zelo verjetno, da so vsi haplotipi najdeni v salix caprei tudi nastali v njej, ker je v drugih vrstah najdeno veliko haplotipov ki so orginalni v salix caprei. To pa seveda zelo vpliva na genetsko strukturo vrst in ima podoben učinek na povečano populacijo ali imigracijo. Ponavljajoče menjavanje genov med vrstami pa privede do večjega št. haplotipov in velike stopnje genetske variabilnosti, kot je to pri salix caprea.
V raziskavi, ki je obravnavala bolezen vrb,vrbjo rjo, so uporabili podtaknjence vrbe ive, da bi ugotovili zanesljivost tistih iv ki so bile imune na to bolezen. Ker ukoreninjenje podtaknjencev klonov vrbe Ive ni uspelo, so uporabili druge metode. Desetim izbranim ivam, ki so se jim ravno začeli razvijati listi, so jim porezali veje in te veje odnesli v prostor kjer so se razvijale in rastle pri 20 do 22 stopinj celzija, osvetljene in obdane s toplimi beloobarvanami fluorescentinimi tulci.. Nekej rastlin, ampak manjšina je odmrlo že v prvem mesecu, ampak samo z rastlinami ki so zrasle z oskrbo je bilo to povzročeno z bakterijsko okužbo. Dva klona sta z lahkoto preživela. Pet klonov je priživelo šele potem ko so naredili več poskusov s še večjim številom primerkov. Trije kloni pa niso uspeli. Kloni iv so bili zelo odvisni od genotipa, vendar so rezultati pokazali da so te metode zelo učinkovite.
Pri ivi je znanih več različnih oblik, ki jih razlikujejo predvsem po obliki in velikosti listov. Med varietetami je najpogostejša Salix caprea var. sphacelata, ki se v več znakih razlikuje od osnovnega tipa in jo običajno najdemo v večjih nadmorskih višinah po vsej Evropi. Razen vrbe žalujke in njej podobnih vrb in križancev s povešenimi vejami vrbe niso ravno med najbolj iskanimi okrasnimi drevesi, toda iva, sajena v skupini, zgodaj spomladi z močnimi kontrasti, ki jih ustvari s svojimi srebrnimi in rumenimi mačicami nadvse prijetno poživi temno in sivo pokrajino. Znani močno cvetoči okrasni obliki sta salix caprea Atlas s srebrno skorjo in Salix caprea Silberglans z ozko krošnjo.
Prepoznavanje vrb je precej zahtevno. Naloga naj bi bila tako težka, če bi se bilo treba odločati samo med dobrimi 20 domačimi vrstami, toda vrbe se med seboj tako rade križajo, da nekateri vrboslovci menijo, da je križancev celo več kot čistih vrst. Kakorkoli že, determiniranje je zahtevno in včasih celo s pomočjo povečevalnega stekla, s katerim pregledamo krovne luske, plodnice, prašnike ali medovne žleza, nezanesljivo. Pri Ivi nalogo olajšajo veliki popki, fino dlakasti enoletni poganjki in razmeroma široki 6 cm dolgi in pol toliko široki listi.
Vrbe so značilne pionirske vrste, to pomeni, da naseljujejo lokacije, ki so za uspešno rast drugih, predvsem lesnatih rastlin, neprimerne. Naseljujejo tako degradirana področja kot tudi področja, kjer lahko opazujemo pojav stalnih motenj, npr na rečnih in hodourniških bregovih, poseljuje močvirne površine in lokacije z ekstremno nizkimi temperaturami in mraziščne kotanje ter površine z majhnimi količinami zemlje. Vrbe so pomembne pri obnavljanju opustošenih terenov.
Nekateri gozdovi so propadli zaradi močnega pritiska velikih rastlinojedcev, ki so obžirali drevesa. Posledica takega uničenja je naselitev nekaterih pionirskih vrst kot so trepetlika (populus tremula), breza (Betula pendula) in puhasta breza (Betula pubescens). Kot primer se je takšen proces odvijal v narodnem parku Bialowieza na Poljskem. Po tem ko je propadel smrekov gozd, je na pomoč priskočila vrba iva in pomagala obnoviti gozd. Iva je zapolnila vsa področja ki so bila uničena zaradi rastlinojedcev, ki so uničili večino dreves in podrasti v letih 1892 – 1915. Takrat se je iva pojavila tudi na področjih ki so bila prej brez gozda. Tu so se pojavile velike populacije zdravih iv, z rastjo ki je tipična za gozdna drevesa, in so dosegala visoko višino. Ive so začele odmirati ko so dosegle starost okoli 50 do 60 let. Nekatera posamezna drevesa pa so doživela starost 74 let. Proces izumiranja vrb na tem področju, opazovan 19 let z označenimi drevesi, je potekal zelo hitro. Še posebej v prvih 10 letih opazovanja dreves. Sledilo je skoraj popolno izginotje vrb iv v narodnem parku Bialowieza. Smrt posameznih dreves je bila v večjem številu zaradi oslabitve njihovega zdravja in zmanjšanega prirastka v zadnjih 4-9 letih življenja. Zaraščat so se začela drevesa kot so navadni beli gaber, lipovec, gorski javor ter gorski brest. In odsotnost druge generacije pionirskih vrst kaže na konec regeneracije gozda v narodnem parku Bialowieza na Poljskem.
Na severni strani gorovja Breitenberg, v nadmorski višini 550-650 m so na večji golosečni površini leta 1947 pogozdovali z brezo, smreko, bukvijo in borom. Čez čas je na površini prevladala breza. Kot naravni spremljevalec breze se je pojavila iva, v nižjih legah v družbi s trepetliko. Iva se je pojavila v obliki poldrevesa in drevesa. Iva na tem področju je avtohtona in se razmnožuje skoraj izključno s semenjem. Značilno je, da je na tem področju zastopana sklenjena populacija ive, pretežno v drevesni obliki. ORTMANN poudarja, da se iva odlično uveljavlja na posekah sredogorja, skupaj z brezo, jesenom, trepetliko kot pionirska oblika gozdov iglavcev.
Iva (znanstveno ime Salix caprea) je listopadno drevo iz rodu vrb s povešavo krošnjo in dolgimi gibkimi visečimi poganjki, ki segajo skoraj do tal. V višino in širino zraste nekje do 12 m. Ima ozke suličaste liste, ki se končajo s konico. Cveti na začetku pomladi z rumenkasto zelenimi mačicami. Uspeva na zelo svetlih rastiščih, ustrezajo ji vse vrste tal, pomembno je le da ima dovolj talne vlage.
Sälg (Salix caprea) är ett lövträd som tillhör videsläktet och familjen videväxter. Sälg är idag Hälsinglands landskapsträd.[1]
År 10 800–8 900 f.Kr. invandrade sälg till Sverige från söder. Då de första ädla lövträden började komma omkring 7 000 f.Kr. hade sälgen och de andra spridit sig över stora delar av Götaland. Till nordligaste Sverige nådde sälgen omkring 4 500 f.Kr. och har idag en stark position där och finns i hela landet upp till skogsgränsen.[1]
Sälgen och dess blomhänge kunde förr kallas för palm. Detta kommer från palmsöndagens processioner i katolsk tid då man strödde ut palmkvistar. När palmsöndagen infaller finns i Nordeuropa inte mycket annat utslaget än just sälg, varför man istället för palmkvistar använde sälgkvistar.
I palearktis växer sälgen i större delen av Europa (den saknas bara i södra Spanien och i sydligaste Balkan), vidare till väst- och Centralasien ända fram till Östasien (Manchuriet, Nordkorea och norra Japan. Utbredningen omfattar norra Anatolien och Kaukasus. Den asiatiska sydliga utbredningsgränsen ligger norr om Altaj och går sedan ungefär längs med den mongoliska gränsen.
I Nordeuropa växer sälgen upp till Skandinaviens nordligaste delar samt till Kolahalvön. Den växer även på ön Sachalin och på södra Kurilerna, med isolererade bestånd norrut, däribland på Kamchatkahalvön.
Sälgen är det vanligaste videt i Sverige. Den växer rikligt i småskog, hagar, skogsbryn, vägrenar och gärdsgårdsbackar.
Den når ingen betydlig höjd, men blir ofta flerstammig och får därigenom bred krona. Om den fälls får den en snabb återväxt genom ganska långa, grova och storbladiga skott från stubbarna. Veden är mjuk och lätt. Gamla träd, som ibland påträffas inne i tätare skog, får oftast sin stam mycket skadad av borrande insekter och hackspettar.
Då vinden böjer trädkronorna i ett skogsbryn, igenkänner man lätt sälgen på den gråvita färg som kronan får när alla löven visar sin undersida. Sälgens blad är nämligen undertill beklädda med gråvitt filtludd. En sådan beklädnad är inte ovanlig hos växters blad. Den kan ha till uppgift att omge bladets mikroskopiska klyvöppningar med små vindstilla rum i så att vattenånga inte så lätt kan bortföras från bladet. Hos sälgen kan den också ha en annan uppgift. Om ett sälgblad nedsänkes i vatten ser undersidan ut som om den vore belagd med kvicksilver och detta förorsakas av att luften inne i bladets filtludd inte kan undanträngas av vattnet. Detsamma ser man om ett stycke vanlig filt hålles i vatten. Om en regnstorm piskar sälgarna så är det visserligen bladundersidorna, som mest träffas av regnet, men deras gasöppningar blir inte tilltäppta av detta, utan gasutbytet mellan bladet och luften, som är nödvändigt för näringsupptagandet och tillväxten, avstannar inte.
Sälg är tvåbyggare. Både han- och honblomställningen är ett ax, inte ett hänge som på asp. Detta har samband med att sälgen är insektblommig med honungsblommor. Dess blomställningar är inte konstruerade för att skakas av vinden utan lyser gula av de tätsittande ståndarknapparna och är ganska välluktande.
Sälgen hör till de arter som blommar mycket tidigt och före lövsprickningen eller "på bar kvist". Vinterknopparna skyddas av ett enda, kupformigt knoppfjäll, men de däri inneslutna organen är dessutom beklädda med en tät päls av fina, mjuka hår. Mycket tidigt på våren sprängs knoppfjället, och sälgkvistarna, som nu med sina silkeslena knoppar ibland får heta "småkissar" kan lätt drivas till blomning om de tas in i bostaden och får stå i vatten. Sälgens blommor är mycket enkelt byggda; hanblomman består av endast 2 ståndare och en honungskörtel, honblomman av en skaftad pistill och en honungskörtel. Skärmbladen är svartaktiga mot spetsen och bär långa fina hår.
Sälgens protein- och energirika pollen och nektar är förrätten för nyväckta eller nykläckta humlor och bin inför kommande middagar bland sommarens alla blommor. Utan sälg och andra viden skulle de ha svårt att överleva de första vårveckorna. Bortåt 180 fjärilsarter har sin larvutveckling hos sälg och viden, och många fullbildade fjärilar söker nektar i sälgblommorna.[2] Mer än 75 skalbaggsarter lever på sälgens blad, blommor och knoppar och över 276 skalbaggsarter är beroende av sälgens döda ved och bark.[2][3] Ingen annan växt ger mat till så många olika bladsteklar, gallmyggor och andra småkryp[källa behövs]. Också många trädsvampar och lavar lever på sälg.
Sälgen användes förr som djurfoder och veden är användbar till mindre, lättare husgeråd och möbler. Barken kan användas som garvmedel. Sälgen ger mycket pollen och nektar, särskilt tidigt på våren, och är en viktig växt för biodlingen.
Wikimedia Commons har media som rör Sälg.
Sälg (Salix caprea) är ett lövträd som tillhör videsläktet och familjen videväxter. Sälg är idag Hälsinglands landskapsträd.
Keçi söğüdü (Salix caprea), söğütgiller (Salicaceae) familyasından 5–15 m'ye kadar boylanabilen ağaç, ağaççık veya çalı formunda olan bir söğüt türü. Kışın yaprağını döken İki evcikli süs ve orman ağaçlarıdır. İsmini erken baharda açan yapraklarla beslenen keçilerden alır. Erkenden çiçek açarak ürettiği polen ve nektarla çok sayıda arı ve böceği kendine çeker. 266 böcek türüne ev sahipliği yapar.
Sürgünler sarımsı yeşil ila sarımsı kızıl renkte tüylü veya tüysüzdür. Kulakçıklar yarım daire şeklinde ucu sivridir. Yaprak sapı 1 cm uzunluğundadır, sarmal dizili yapraklar yumurtamsı eliptik veya geniş yumurtamsı eliptik 5-7 × 2.5–4 cm, biraz kalınca, alt yüzeyi keçemsi tüylü (tomentose) veya tüylü, üst kısmı donuk yeşil ve tüysüzdür. Taze iken yaprakların buruşuk şekli göze çarpar. Yaprak dibi yuvarlak, kenarlar düzensiz dişli (dalgalı) veya tamdır, genellikle geriye doğru eğilmiştir. Ucu sivri veya damla uçlu olup genellikle çarpıktır; yaprak damarları ağsı yapıda olur.
Çiçekler erken gelişir. Erkek kedicikler elipsoid veya geniş elipsoid, 1.5-2.5 × 1.5 cm kadar olup sapsızdır. Brahteler 2 renklidir, yakında olanlar açık, merkezden uzakta olanlar siyah, hepsi de mızraksı yapıda 2 mm uzunluğunda tüylüdür. Erkek çiçeklerde Stamen sayısı 2 adettir ve üst yüzeyinde salgı bezleri bulunur. Flamentler 6–8 mm kadar, ince; anterler ise sarı renkli eliptiktir. Dişi kedicikler kısadır; meyve 2 × 0.8–1 cm ila 6 × 1.8 cm boyutunda, salkım şeklinde kısadır. Dişi çiçeklerde brahte ve salgı bezi erkek çiçekte olduğu gibidir. Ovaryum dar konik, 2.5–3 mm, tüylüdür. Stigma 2-4 loplu, kapsül 9 mm uzunluğundadır. Kromozom sayısı 2n = 38'dir.
Işık ağacıdır. Büyümesi oldukça hızlıdır. Çiçekler Mart ve Nisan aylarında açar ve Mayıs sonunda olgunlaşır, tohumlar rüzgarla kısa sürede dağılır. Diğer söğüt türlerinde olduğu gibi tohumlar kısa sürede çimlenme özelliği kaybeder, ömrü 1 hafta ile 10 gün arasında değişir. Yapraklar Ekim ayında tamamen sarıya dönerek dökülür. En iyi nemli ve ıslak topraklarda gelişim gösterir. Tozlaşmanın böcekler vasıtasıyla gerçekleşmesi 20 doğal melez keçi söğüdü varyasyonun ortaya çıkmasına neden olmuştur. Bu olay türün teşhis edilmesini son derece zorlaştırır.
Keçi söğüdü, ormanlık kenarlarının bir ağacıdır. Bu tür, açıklıklar, çorak araziler ve çakıllık alanlarda öncü ağaçdır. Diğer söğüt türlerine nazaran dere vejetasyonu dışında da yetişebilmesine rağmen ıslak, nötr ve kireçce zengin topraklarda iyi büyüme yapar. Hatta, meşe ormanlık bölgelerinde katın bir parçasını oluşturabilir. Ancak aşırı kurak ve çorak topraklara tolerans göstermez.
Söğütler, böcekler için son derecede zengin bir besin kaynağını oluşturur, bunların içerisinde güve tırtılları söğüt yapraklarıyla beslenir. 14 güve türü içerisinde en fazla zarara uğratanlardan gözlü atmaca güvesi (Smerinthus ocellata), kavak atmaca güvesi (Laothoe populi), kedi güvesi (Cerura vinula) ve söğüt güzeli (Peribatodes rhomboidaria) bazılarıdır.
Türkiye'de doğal olarak Kuzey Anadolu'da görülür, deniz seviyesinden 2300 m yüksekliğe kadar çıkar. Dünya'da bütün Asya ve Avrupa'da geniş bir yayılış sahası vardır.
Keçi söğüdü sınıflandırmada seksiyon Vetrix içerisine dahil edilir.
Park ve bahçelerde yaygın olarak kullanılan iki önemli kültivarından bahsedilebilir.
Keçi söğüdü (Salix caprea), söğütgiller (Salicaceae) familyasından 5–15 m'ye kadar boylanabilen ağaç, ağaççık veya çalı formunda olan bir söğüt türü. Kışın yaprağını döken İki evcikli süs ve orman ağaçlarıdır. İsmini erken baharda açan yapraklarla beslenen keçilerden alır. Erkenden çiçek açarak ürettiği polen ve nektarla çok sayıda arı ve böceği kendine çeker. 266 böcek türüne ev sahipliği yapar.
Невисоке деревце (5–10 м заввишки) з широкими яйцеподібними, округлими листками (6–18 см завдовжки, 4–8 см завширшки) з дуже виразними жилками. Бруньки голі, деревина під корою червонувата, без валиків (на відміну від верби попелястої). Зростає як у вологих середовищах, так і в сухих місцях, як-от береги річок і озер, болота з тонким шаром торфу, узбіччя, околиці полів, канави, а також хвойні листяні й мішані ліси. Цвіте у березні — квітні до розпускання листя. Нектар виділяє у великій кількості щороку, сильна бджолина сім'я за день може зібрати до 2–4 кг взятку. Мед золотисто-жовтий, після кристалізації — кремовий, дрібнозернистий[1].
Розмножується виключно насінням, на відміну від інших видів верби нездатна розмножуватися живцями.
.jpg)
Salix caprea là một loài thực vật có hoa trong họ Liễu. Loài này được Carl von Linné miêu tả khoa học đầu tiên năm 1753.[1]
Salix caprea là một loài thực vật có hoa trong họ Liễu. Loài này được Carl von Linné miêu tả khoa học đầu tiên năm 1753.
Ива козья — хороший корм для множества животных, в особенности для насекомых, которые питаются листьями, почками и молодыми ветвями, или же для насекомых, у которых на иве развиваются личинки, например, для некоторых видов усачей[16].
На иве козьей часто встречаются жуки. Листьями питается козявка ивовая (Lochmaea caprea), блошка золотистая (Crepidodera aurata) (на тех ивах, которые растут у водоёмов[17]) и некоторые другие. У некоторых видов усачей личинки развиваются в древесине или под корой живой ивы козьей. Личинка, вылупившись из яйца, которое было отложено самкой в трещину коры, вгрызается в кору, а затем в ствол, где она пару лет будет питаться и развиваться. Личинка последней стадии делает колыбельку в стволе ивы, где она будет окукливаться[16]. К таким усачам относятся, например, усач мускусный[16], ивовый толстяк[18].
Вид Ива козья входит в род Ива (Salix) семейство Ивовые (Salicaceae).
По данным The Plant List на 2013 год, в синонимику вида входят[19]:
Ива козья — хороший корм для множества животных, в особенности для насекомых, которые питаются листьями, почками и молодыми ветвями, или же для насекомых, у которых на иве развиваются личинки, например, для некоторых видов усачей.
На иве козьей часто встречаются жуки. Листьями питается козявка ивовая (Lochmaea caprea), блошка золотистая (Crepidodera aurata) (на тех ивах, которые растут у водоёмов) и некоторые другие. У некоторых видов усачей личинки развиваются в древесине или под корой живой ивы козьей. Личинка, вылупившись из яйца, которое было отложено самкой в трещину коры, вгрызается в кору, а затем в ствол, где она пару лет будет питаться и развиваться. Личинка последней стадии делает колыбельку в стволе ивы, где она будет окукливаться. К таким усачам относятся, например, усач мускусный, ивовый толстяк.
黄花柳（学名：Salix caprea）是杨柳科柳属的植物。分布于欧洲、俄罗斯以及中国大陆的新疆等地，生长于海拔500米至3,100米的地区，多生长在山坡和林中，目前尚未由人工引种栽培。
白銀色種（Salix caprea pendula）民間又名「銀柳」，亦是經常用於插花。
这是一篇與藥用植物相關的小作品。你可以通过编辑或修订扩充其内容。 
.jpg)
.JPG)
.jpg)
