El Thymus serpyllum, tamién conocíu como serpol, ye una planta de la familia Lamiaceae. Otros nomes que recibe son: Hierbaluna, tomillu del monte serpolio, mueyu de pastor.
Viviegu, de tarmu maderizu, que crez y ramifícase horizontalmente, sofitándose nel suelu. De la mesma manera, produz otres ramificaciones verticales que lleguen a tener hasta 50 cm d'altor, igual que los estremos de los tarmos horizontales, que se llevanten hasta algamar esa mesmu altor. Esisten munches variedaes de serpoles con distintes carauterístiques morfolóxiques. Toes tienen de mancomún les flores, en forma de tubu que s'estrema en dos llabios, el superior con tres divisiones fondes (a diferencia del tomillu, en que les divisiones son bien pocu pronunciaes). Sicasí, unos serpoles tán cubiertos de vellosidá y a otros fálta-yos; unos tienen les fueyes allargaes y otros arrondaes; inclusive les sos flores adquieren diverses coloraciones y esprenden distintos arumes. En delles partes llámase tomillu montés, tomillu selvaxe, serpollo o mueyu de pastor.[1][2]
Esta planta vive nel centru y norte d'Europa, onde nun hai tomillu, nos valles y nes montes. atopóse hasta a 2.500 metros d'altitú. esta planta prefier los rincones grebos, secos, cascayosos o les escamplaes de los montes. tamién crez nes fasteres serrapatoses de los montes.
Flores y fueyes tienen un aceite esencial ricu en cimol y pineno, sustances arumoses (el timol y el carvacrol, carauterísticos del tomillu, tamién s'atopa pero en bien poca proporción). Taninos, resina y sustances amargoses son tamién mesmes del serpol.
El serpol tien cualidaes p'apangar la tos. tamién ye antisépticu y antipiréticu, tónicu dixestivu, ayuda a realizar la dixestión y esanicia les merucos de los intestinos. Amás. polo xeneral, tonifica el organismu al actuar sobre los centros nerviosos y favorecer la circulación sanguínea.
Otra de les propiedaes melecinales del serpol ye la de ser un efectivu febrífugo natural qu'ayuda a estenar les víes respiratories.
El serpol ayuda a prevenir l'andada de fungos en piscines y duches públiques. Los beneficios del serpol emplegar n'untaces destinaes a aselar les cefalees tensionales; ye asina que se consigue aprovechar les propiedaes analxésiques del serpol, tantu en casos de reumatismu como de gota, llumbagu o, inclusive, pies cansaos.
L'estractu de serpol entra na composición de gotes y xarabes contra la tos, los catarros y los trestornos gastrointestinales.
Utilícense les sumidaes floríes, que tienen de recoyese en cuanto ábrense los brotos, mientres tol branu. Ensugar a la solombra y guardar al abelugu de la lluz y el mugor.
Como remediu melecinal, aplicación más avezada ye en fervinchu, dos veces al día detrás de les comíes. Puede consumise tamién como tonificante. Contra la tos, puede entemecese cola flor de tilal a partes iguales, y l'amiestu, adulzada con miel, consúmese tomando una cuyarada sopera cada hora mientres el día. Na cocina, usar pa condimentar los cocíos y rustíos.
La pomada o untaza de serpol ye conocida poles sos proiedaes pa problemes reúmaticos o respiratorios.[ensin referencies]
Thymus serpyllum describióse por Félix de Avelar Brotero y espublizóse en Flora Lusitanica 1: 176. 1804.[3]
Númberu de cromosomes de Thymus caespititius (Fam. Labiatae) y táxones infraespecíficos: 2n=30[4]
Thymus: nome xenéricu que deriva de les pallabres griegues: thymon, thymos, que ye'l nome dáu a estes plantes. Probablemente deriva de thyein, que significa golor, arume, aludiendo a una carauterística d'estes plantes.[5]
serpyllum: epítetu llatín que significa "como'l tomillu".[6]
Esta páxina forma parte del wikiproyeutu Botánica, un esfuerciu collaborativu col fin d'ameyorar y organizar tolos conteníos rellacionaos con esti tema. Visita la páxina d'alderique del proyeutu pa collaborar y facer entrugues o suxerencies. El Thymus serpyllum, tamién conocíu como serpol, ye una planta de la familia Lamiaceae. Otros nomes que recibe son: Hierbaluna, tomillu del monte serpolio, mueyu de pastor.
Sürünən kəklikotu (lat. Thymus serpyllum)[1] - kəklikotu cinsinə aid bitki növü.[2]
İkiləpəlilər ilə əlaqədar bu məqalə qaralama halındadır. Məqaləni redaktə edərək Vikipediyanı zənginləşdirin. Tin-lann, pe munudig (Thymus serpyllum), zo ur seurt tin a blij d'ar c'honifled.
Tin-lann a vez graet gantañ d'ober aezhenn da bareañ ar sifernioù.
Serpoll (Thymus serpyllum) és una espècie de planta del gènere de la farigola o timó (Thymus). És originari d'Europa. És un subarbust prostrat d'uns 2 cm d'alt i uns 10 cm de llarg. Les fulles són persistent i ovals d'uns 3 a 8 mm de llargada. Les flors són menudes i flairoses de color rosa porpra. S'utilitza sobretot per a fer infusions.
En altres projectes de Wikimedia:
Planhigyn blodeuol dyfrol yw Teim Breckland sy'n enw gwrywaidd. Mae'n perthyn i'r teulu Lamiaceae. Yr enw gwyddonol (Lladin) yw Thymus serpyllum a'r enw Saesneg yw Breckland thyme.[1] Ceir enwau Cymraeg eraill ar y planhigyn hwn gan gynnwys Gruw Breckland.
Mae'r rhywogaeth hon i'w chanfod yn tyfu mewn cynefinoedd oer a thymherus (neu gynnes) yn hemisffer y Gogledd a'r De fel y'i gilydd.
Planhigyn blodeuol dyfrol yw Teim Breckland sy'n enw gwrywaidd. Mae'n perthyn i'r teulu Lamiaceae. Yr enw gwyddonol (Lladin) yw Thymus serpyllum a'r enw Saesneg yw Breckland thyme. Ceir enwau Cymraeg eraill ar y planhigyn hwn gan gynnwys Gruw Breckland.
Mae'r rhywogaeth hon i'w chanfod yn tyfu mewn cynefinoedd oer a thymherus (neu gynnes) yn hemisffer y Gogledd a'r De fel y'i gilydd.
Mateřídouška úzkolistá (Thymus serpyllum L.) je rostlina z čeledi hluchavkovitých. Jeden její poddruh rostoucí ve Středomoří je znám pod názvem tymián.
Mateřídouška je drobná bylina s plazivou, u země dřevnatějící lodyhou vysokou max 30 cm. Po rozemnutí je pro ni typická jemná vůně. Listy jsou tvarově rozličné, většinou však mají vejčitý tvar. Květy jsou drobné a fialové a uspořádané do kulovitého lichoklasu. Kvete v květnu až srpnu.
Vyskytuje se po celé Evropě až do nadmořských výšek alpínského pásma. Roste převážně na suchých travnatých stráních, písčinách, teplých vápencových podkladech, stepích, ale i loukách, mezích a některé i ve světlých lesích. Protože je v květu dlouho, patří k medonosným rostlinám a protože roste hlavně na vzdušných a slunných stanovištích, žije velmi často společně s mravenci.[1]
Mateřídouškový čaj je účinný pří onemocněních horních cest dýchacích (kašel, chřipka, zánět průdušek), při poruchách zažívání spojených s plynatostí a kolikami (zvyšuje vylučování žaludečních šťáv). Rovněž navozuje klid, příjemný spánek, pomáhá při bolestech hlavy, závratích a nervových slabostech.
Ve francouzské, italské a německé kuchyni se používá jako koření obdobně jako tymián.[1] Svůj význam má také ve výrobě likérů.
Mateřídouška, jak je pro hluchavkovité typické, obsahuje množství silic (thymol, cymol, karvakrol, linalol, terpineol), kyselinu ursolovou, flavonoidy, flavony, karvanol, třísloviny a hořčiny.
Mateřídouška úzkolistá (Thymus serpyllum L.) je rostlina z čeledi hluchavkovitých. Jeden její poddruh rostoucí ve Středomoří je znám pod názvem tymián.
Smalbladet Timian (Thymus serpyllum) er en 5-25 cm høj dværgbusk, der i Danmark er vildtvoksende på heder, i klitter og på tørre overdrev. Den ligner Bredbladet Timian, men stænglen er cylindrisk eller kun lidt firkantet og alsidigt håret. Smalbladet Timian kan anvendes som en smuk bunddækker i haver.
Smalbladet Timian er en stedsegrøn, krybende dværgbusk med en tæppedannende og rodslående vækstform. Barken er først rødlig og behåret, men senere bliver den brun og stribet. Knopperne er rødlige og tæt hårede. De sidder i bundter ved ledknuderne. Bladene er bittesmå og linieformede med indrullet rand og behåring langs den inderste del af bladet.
Blomsterstanden sidder på oprette skud, og den er kugleformet og består af rødviolette læbeblomster med grønne eller røde svøbblade. Hele standen er beklædt med lange, hvide hår. Frøene modner godt i Danmark, hvor de spirer på rå og tør jord.
Rodnettet er trævlet, og stænglerne slår rod dér, hvor ledknuderne rører jorden.
Højde x bredde og årlig tilvækst: 0,05 x 1 m (5 x 10 cm/år).
Smalbladet Timian vokser over det meste af Europa (inklusive Danmark) på tørre stepper og heder med mager, varm og tør jord, hvor græs og andre kraftige, skyggende planter bliver holdt nede ved trafik, græsning eller slåning.
I Danmark er den almindelig i det meste af Jylland, i Nordsjælland og på Bornholm.
Dens naturlige naboer er bl.a.:
Plantens indhold af bakteriedræbende stoffer (mest thymol) gør, at den bruges medicinsk (mod hoste, gigt og mavebesvær).[kilde mangler]
Den er meget velegnet i en anlagt blomstereng, hvor den bidrager til den ret sene blomstring, sammen med sine naturlige naboer.
Smalbladet Timian (Thymus serpyllum) er en 5-25 cm høj dværgbusk, der i Danmark er vildtvoksende på heder, i klitter og på tørre overdrev. Den ligner Bredbladet Timian, men stænglen er cylindrisk eller kun lidt firkantet og alsidigt håret. Smalbladet Timian kan anvendes som en smuk bunddækker i haver.
Der Sand-Thymian oder Feld-Thymian (Thymus serpyllum), auch Feldthymian, Quendel, Feldkümmel und Rainkümmel,[1][2] ist eine Pflanzenart aus der Gattung Thymiane (Thymus) innerhalb Familie der Lippenblütler (Lamiaceae).[3] Es sind zwei Unterarten bekannt.
Der Sand-Thymian ist ein immergrüner, bodenbedeckender Halbstrauch, der Wuchshöhen von 2 bis 10 Zentimeter erreicht. Die Zweige sind immer ringsum behaart. Die Laubblätter sind linealisch bis schmal elliptisch oder verkehrt-eiförmig, 1 bis 3 Millimeter breit und kurz gestielt oder sitzend. An den Blütentrieben sind sie in Größe und Form kaum unterschiedlich. Das oberste Paar der Seitennerven verliert sich meist, es vereinigt sich nicht zu einem Randnerv. Am Grund sind die Blätter bewimpert, die Spreite ist nur selten behaart. Ihre Seitennerven treten an der Unterseite stumpf hervor.
Die Blütezeit reicht von Juli bis September. Die zwittrigen Blüten sind zygomorph und fünfzählig mit doppelter Blütenhülle. Die oberen Kelchzähne sind breit dreieckig und ungefähr so lang wie am Grund breit.
Die Chromosomenzahl beträgt 2n = 24; ausgehend von der Chromosomengrundzahl x = 12[3] liegt Diploidie vor.
Beim Sand-Thymian handelt es sich um einen Chamaephyten.[3]
Der Sand-Thymian kommt in kühlen bis gemäßigten Gebieten vor. Ein großer Teil des Areals liegt im subozeanischen Bereich. Mit der Zunahme der Ozeanität tritt eine Konzentrierung auf kontinentale Gebiete auf.[4][5] Er ist in Mittel-, Ost- und Nordeuropa verbreitet. Der Verbreitungsschwerpunkt liegt in Mittel- und Osteuropa. Die Nordgrenze verläuft in Russland bei 65° nördlicher Breite, östlich reichen wenige Vorposten bis zum Ural. Die Südgrenze des Hauptareals verläuft bei 50° nördlicher Breite und reicht im Westen bis in die Niederlande und nach Dänemark. Außerhalb des geschlossenen Areals gibt es wenige Vorkommen in Südostengland, in Frankreich, in Süddeutschland, im Gebiet des ehemaligen Jugoslawien und in Ungarn.[4][5]
In Mitteleuropa ist er im Tiefland selten, westlich der Elbe kommt er vereinzelt vor, fehlt dort aber auch gebietsweise; in den Sandgebieten zwischen Main- und Neckarmündung, am mittleren Main, im Regnitzbecken und zwischen Hallertau und Donau sowie im Wiener Becken tritt er selten auf, aber er bildet dort meist kleine, individuenreiche Bestände, in der Schweiz fehlt er.[4][5]
Der Sand-Thymian gedeiht auf Sandtrockenrasen, in trockenen Kiefernwäldern und auf Silikatfelsfluren. Er besiedelt in Mitteleuropa lückige, sandige Rasen und lichte, sandige Kiefernwälder, er geht aber auch auf Dünen.[4][5] Der Sand-Thymian ist kalkmeidend (Calcifuge). Er gedeiht darum am besten auf kalkarmen, lockeren, sandigen Böden, die arm an Feinerde (kleiner als 2–3 mm) sein kann, aber etwas Humus enthalten sollte.[4][5] Er ist in Mitteleuropa eine Charakterart der Ordnung der Sandgesellschaften (Corynephoretalia canescentis), kommt aber auch in Gesellschaften des Cytiso-Pinion (Kiefernwälder) vor.[6]
Der Sand-Thymian (Thymus serpyllum L.) hat folgende Synonyme:[7] Thymus campestris Salisb., Serpyllum vulgare Fourr., Origanum serpyllum (L.) Kuntze und Thymus serpyllum var. canescens C.A.Mey.
Man kann folgende Unterarten unterscheiden[7]:
Der Sand-Thymian wird zerstreut bis selten als Zierpflanze in Steingärten, Einfassungen und Naturgärten, in Sandgebieten auch in Heidegärten genutzt. Es gibt einige Sorten.
Die oberirdischen Teile werden getrocknet als Pflanzenheilmittel verwendet (Quendelkraut, Serpylli herba). Sie beinhalten die Wirkstoffe Terpene, Carvacrol und Thymol. Ein Aufguss aus Sand-Thymian wird bei grippalen Infekten eingesetzt.[8] Aus dem blühenden Kraut wird auch das ätherische Quendelöl (Oleum Serphyllii) gewonnen.
Sand-Thymian ist eine verhältnismäßig gute Bienenweide. Auf einer mit ihm bestandenen Fläche von 1 Hektar kann sich pro Blühsaison ein Honigertrag von bis zu 149 kg ergeben.[9]
Der Sand-Thymian oder Feld-Thymian (Thymus serpyllum), auch Feldthymian, Quendel, Feldkümmel und Rainkümmel, ist eine Pflanzenart aus der Gattung Thymiane (Thymus) innerhalb Familie der Lippenblütler (Lamiaceae). Es sind zwei Unterarten bekannt.
Majčina dušica (lat. Thymus serpyllum), je trajna 20 – 30 cm visoka, grmasta biljka. Ima uske elipsaste sivo - zelene listiće sa kratkim peteljkama. Roza do lila cvjetovi stvaraju na vrhovima stabljike okrugle cvjetove, jakog i ugodnog mirisa. Biljke je bila poznata još u starom Egiptu, odakle najvjerovatnije dolazi i ime "Tham". Tham je oznaka za egipatsku biljku koja je slična majčinoj dušici i timijanu, sa veoma prijatnim mirisom i jakim antiseptičkim dejstvom. Predpostavlja se da je služila kao jedna od komponenti za balzamovanje, ali za ovo nema naučnih dokaza. Kako su se Grci bolje upoznali sa egipatskm medicinom, riječ Tham prešla je u grčku riječ – tymon, da bi na kraju dobila sadašnje latinsko ime Thymus.[1] Drugi nazivi: bakina dušica, popovac, divlji bosiljak, materinka.
Majčina dušica raste po suhim i sunčanim mjestima, na livadama, pašnjacima i na kamenju. U Bosni i Hercegovini, Crnoj Gori, Hrvatskoj i Srbiji je vrlo rasprostranjena. U Evropi se može naći u Velikoj Britaniji, od juga Švedke do istoka Francuske, te po Mađarskoj i Rumuniji. Često se pojavljuje u većim skupinama uzduž međa, na suhim rubovima šuma, sunčanim mjestima bez stalne vlage i sjene. Odlična je medonosna biljka.
Višegodišnja je biljka visine do 30 cm, sa uspravnom i nejednako obraslom dlakama stabljikom. Listovi su nejednakog oblika a cvijetovi su okupljeni u okruglim cvastima. Miris je veoma aromatičan a okus je gorak. Vrijeme cvijetanja je od sredine maja do sredine septembra.
Majčina dušica sadrži timol i karvakrol, koji imaju veliku moć dezinfekcije. Biljka još sadrži i kiseli saponin, tanin i mangan. Droga sadrži slične sastojke kao i timijan, što će reći eterično ulje (Aetheroleum Sarpylli) koje se, također, sastoji od kristalnoga timola koji je otopljen u tečnom karvakrolu. Također sadrži terpinena, borneola, cimola, terpineola i dr. Osušena droga (Herba Serpylli) sadrži još neke složenije kiseline, tanina, flavonoida i mineralnih soli.
Koristi se najviše u mediteranskoj kuhinji za začinjavanje mesa, kao i sosova i supa. Također je poznata i u narodnoj medicini kao ljekovita biljka, te se koristi za pripremanje ljekovitih čajeva. Majčina dušica je i visoko medonosna biljka i koristi se za ispašu pčela. Eterično ulje se koristi u prirodnim preparatima za umirenje kao i u kozmetičke svrhe.
Indikacije: Anthelmintic(protiv parazita); Antireumatik; Antiseptik; Anti-Spazmolitički; Karminativ(protiv nadimanja); Dezodorans; Diaforetik(znojenje); Dezinfektant; Ekspektorans(čišćenje disajnih puteva); Sedativ(umirijuče dejstvo). Majčina dušica se u narodnoj medicini koristi kao antibakterijsko sredstvo kod raynih infekcija. Koristi se i kao blaži sedativ za umirenje i može se miješati sa valerijanom za pojačano dejstvo. Čaj od majčine dušice[2] narodni ljekari je preoporučuju i za bolesti, bolne menstruacije, loše probav, bronhitisa, laringitsa i mamurluka. Vjeruje se da je majčina dušica korisna u liječenju alkolizma. Za vanjsku upotrebu može se koristiti za tretiranje manjih posjekotina, mastitisa, infekcija grla, i usta. Upotrebljava se kod osoba koje boluju od padavice, kod djece kod velikog kašlja, liječenje malokrvnosti kod mladih i starih. Čaj djeluje kod prekomijerne sluzi u organima za disanje, kod sluzavosti pluća, velikog kašlja, bronhijalnog katara itd. Kada dječicu zaboli trbuh, kada imaju grčeve u stomaku, onda se obično daje čaj od majčine dušice. Vjeruje se da djeluje i kao afrodizijak. Poznato je da sjeme majčine dušice odbija miševe, štakore i ostale glodare. Upozorenje: Trudnice ne bi trebalo da koriste čaj od majčine dušice. Eterično ulje kod nekih osoba može izazvati alergijke reakcije.
Majčina dušica cvijet
Majčina dušica žbun
Majčina dušica list
Smatrana je ženskom biljkom.
Majčina dušica je oficijelna droga prema farmakopeji bivše Jugoslavije; Upotrebljava se: Folium Thymi serpylli. Također prema: Brit. Herb. Pharm (1983). Njemačka Komisija E: The Complete German Commission E Monographs, 1998. Američko izdanje str. 220.
Nedovršeni članak Majčina dušica koji govori o kulinarstvu treba dopuniti. prema pravilima Wikipedije.
Majčina dušica (lat. Thymus serpyllum), je trajna 20 – 30 cm visoka, grmasta biljka. Ima uske elipsaste sivo - zelene listiće sa kratkim peteljkama. Roza do lila cvjetovi stvaraju na vrhovima stabljike okrugle cvjetove, jakog i ugodnog mirisa. Biljke je bila poznata još u starom Egiptu, odakle najvjerovatnije dolazi i ime "Tham". Tham je oznaka za egipatsku biljku koja je slična majčinoj dušici i timijanu, sa veoma prijatnim mirisom i jakim antiseptičkim dejstvom. Predpostavlja se da je služila kao jedna od komponenti za balzamovanje, ali za ovo nema naučnih dokaza. Kako su se Grci bolje upoznali sa egipatskm medicinom, riječ Tham prešla je u grčku riječ – tymon, da bi na kraju dobila sadašnje latinsko ime Thymus. Drugi nazivi: bakina dušica, popovac, divlji bosiljak, materinka.
Piôskòwô macerzónka (Thymus serpyllum L.) – to je ôrt roscënë z rodzëznë głëszkòwatëch (Lamiaceae). M. jin. na Kaszëbach òna rosce.
Pěskowy płonjak (Thymus serpyllum) jo rostlina ze swójźby gubkatych kwitarjow (Lamiaceae).
Pěskowy płonjak jo zymje pśetrajucy kerk, kótaryž dośěgnjo wusokosć wót 2 až do 10 (25) cm, šyrokosć wót 45 cm a ma dłymoko w zemju dosegajucy centralny korjeń a se wót togo wujźecy z lažecymi kijaškami rozšyrjujo. Jadnotliwa rostlina wuwiwa na toś tem wašnju zwisujucy pśestrěńc, kótaryž móžo dośěgnuś wjelikosć wót jadnogo kwadratowego metra.
Dele lažece kijaški su jano na spódku pitśku wódrjewjone.
Wónjajuce łopjena rostliny su małe, błyšćece, eliptiske až lancetne a dośěgnu dłujkosć wót 10 mm a šyrokosć wót 4 mm. Ze wogony zapušćuju w kuždem lětu wjeliku tšochu kwiśonkowych wurostkow, kótarež dośěgnu wusokosć wót źaseś až do pěśnasćo centimetrow.
Kwiśo wót maja až do septembra (wót junija až do awgusta). Rožojte abo módrowioletne, małe, rorkojte, dwojogubkate kwiśonki stoje pó tśoch až pó šesćoch w łopjenowych rozporach w pózdatnem kłosu, kótarež dośěgnu dłujkosć wót až do 4 milimetrow (wót 6 až do 7 mm).
Rostlina producěrujo w toś tem casu nektar za woprošujuce insekty. Za pcołkarstwo jo pěskowy płonjak togodla wažna pcołcyna pastwa.
Pěskowy płonjak jo typiski wobydlaŕ wót chójcowych stepowych lěsow z suchymi, małokalkatymi pěskowymi zemjami. Wón se tam cesto podłu drogow abo na gólnych swětlinach namaka. Typiska pśewódna rostlina na toś tem stojnišću ja hsb:jatřobnik.
Pěskowy płonjak (Thymus serpyllum) jo rostlina ze swójźby gubkatych kwitarjow (Lamiaceae).
Do såvadje pilé (on dit eto: del poleure, del farigole, do pilé d' hourêye, do pilé d' håye, do ptit pilé), c' est ene plante del famile des polurêyes, ki vént dins les setchès plaeces, copurade so les hourleas, les hourêyes, les håyes.
C' est ene rilomêye yebe ås maladeyes.
No e sincieus latén : Thymus serpyllum
Li såvadje pilé rishonne å pilé, k' on-z ahive dins les cortis, mins il est pus ptit.
Li såvadje pilé, c' est ene crålante plante, foirt coriante, et ki sint bon. Il a des ptitès longowès foyes, pus vetes so li dzeu k' a l' evier.
Les coxhetes ås fleurs sititchnut 5 a 10 cm hôt (did la, leu no di "ptit pilé"). Ele florixhèt måve, do moes d' djulete å moes d' setimbe.
On l' pout prinde tot vert u souwé. I vént a pont dins l' assåçnaedje del tchå, del såcisse, des påstés, des verdeures, des crompires, di sacwants froumadjes et des pidzas.
On l' co e plinne florixhåjhe, å matén, cwand gn a co del rozêye dissu. On co les ramxhions avou les fleurs.
Tolminme, i nel fåt nén prinde lontins a foitès dôzes.
Foirt ahessant po les cråxhès peas, copurade po rispåmer l' vizaedje, u e compresses. On pout eto rispåmer les tchveas avou, ça rafoircixh li pea do cråne.
On s' endè sierveut bråmint po les biesses k' avént l' cocote. On lzî rispåméve les afes del boke, et lzî fé des compresses so les afes des pates. Po n' nén coschirer les fleurs (k' on-z aveut codou po les djins), on råyive djusse les brostions del plante.
Cwand gn aveut ene minêye di cocote ki tournéve, on nourixheut les biesses avou do såvadje pilé, po k' ele ni l' atrapénxhe nén.
Do såvadje pilé (on dit eto: del poleure, del farigole, do pilé d' hourêye, do pilé d' håye, do ptit pilé), c' est ene plante del famile des polurêyes, ki vént dins les setchès plaeces, copurade so les hourleas, les hourêyes, les håyes.
C' est ene rilomêye yebe ås maladeyes.
No e sincieus latén : Thymus serpyllum
Li såvadje pilé rishonne å pilé, k' on-z ahive dins les cortis, mins il est pus ptit.
Ацавиця ця́порти́кше[2] (лат. Thýmus serpýllum, саеви кез.-грек. Θύμος ἕρπυλλος валтнестэ; руз. Тимья́н ползу́чий, эли Тимьян густоволоси́стый, эли Чабре́ц ползу́чий, эли Чабрец густоволосистый[3] ) — ламоиень пелькуро Цяпор тикшень буень (Thymus), яснотковонь семиястонть (Lamiaceae).
Кстыесь виевсте тантей чинев, пряной лембе чине марто. Ловови ормадо лезэв тикшекс, мекшне саить медярво. Касы тикшесь чуваров таркава. Цецянзо улить панжиковонь прядомсто саезь умарьковонь прядомс. Видьмензэ кенерить медьковсто — таштамковсто.
Ацавиця цяпортикшенть цецязо
«Flora von Deutschland, Österreich und der Schweiz», 1885
Цяпортикшесь пандо прясо
Ацавиця ця́порти́кше (лат. Thýmus serpýllum, саеви кез.-грек. Θύμος ἕρπυλλος валтнестэ; руз. Тимья́н ползу́чий, эли Тимьян густоволоси́стый, эли Чабре́ц ползу́чий, эли Чабрец густоволосистый ) — ламоиень пелькуро Цяпор тикшень буень (Thymus), яснотковонь семиястонть (Lamiaceae).
Кстыесь виевсте тантей чинев, пряной лембе чине марто. Ловови ормадо лезэв тикшекс, мекшне саить медярво. Касы тикшесь чуваров таркава. Цецянзо улить панжиковонь прядомсто саезь умарьковонь прядомс. Видьмензэ кенерить медьковсто — таштамковсто.
Кейәү үләне (рус. Тимья́н ползу́чий, Чабре́ц, Чабре́ц обыкновенный, Богоро́дская трава́, лат. Thýmus serpýllum) — баллыбабай һымаҡтар ғаиләһенән күп йыллыҡ хуш еҫле үлән үҫемлек, бейеклеге 5-15 см тирәһе. Июнь-июль айҙарында алһыу аҡ сәскә ата.
Евразияның уртаса климатында, Скандинавиянан Урта диңгеҙгәсә, Британия утрауҙарынан Көнсығыш Себергәсә таралған. Кейәү үләне ташлы, ҡомло урындарҙа үҫергә ярата. Башҡортостандың Урал аръяғында, Уралтау, Ирәндек, Ҡырҡты тауҙары биттәрендә бигерәк тә күп үҫә.
Кейәү үләне (рус. Тимья́н ползу́чий, Чабре́ц, Чабре́ц обыкновенный, Богоро́дская трава́, лат. Thýmus serpýllum) — баллыбабай һымаҡтар ғаиләһенән күп йыллыҡ хуш еҫле үлән үҫемлек, бейеклеге 5-15 см тирәһе. Июнь-июль айҙарында алһыу аҡ сәскә ата.
Чабо́р звычайны (Thýmus serpyllum) — від чабораў сямейства Ясноткавыя.
Малая травіца, якая расьце ў вялікай колькасьці па пескавых лугох, абмежках, у садох. Расьце кустачкамі вышынёй да 15-20 см. Сьцяблінкі тонкія, лісточкі яйкаватыя, кветкі фіялетава-ружаватыя[1].
Від пашыраны ў Эўропе (акрамя Паўднёвай) і Заходняй Сыбіры[2].
Чабо́р звычайны (Thýmus serpyllum) — від чабораў сямейства Ясноткавыя.
ጦስኝ (Thymus serpyllum) በኢትዮጵያ የሚበቅል እጽ ሲሆን ለተለያዩ የጤና መታወኮች እንደ መድሃኒት ያገለግላል።
እንደ ሻይ ቅጠል በማገልገል ሻይ ለማፍላት ያገልግላል።
በጦስኝ ወገን ብዙ ተመሳሳይ ዝርያዎች አሉ፣ በብዙ አገራት አበሳሰሎች እንደ ቅመሞች ይጠቀማሉ።
እንደ ቅመም፣ ጦስኝ ተደርቆ ተደቅቆ ከሌሎች ቅመሞች ጋር ተቀላቅሎ ለበርበሬና ለሽሮ ይጠቅማል።
ጨብጡ ለማከም እንደ ጠቀመ ተዝግቧል።
በሻይ ለጉንፋንና ለጉበት በሽታ ያከማል። አንዳንዶች እንደ ሲጃራ አጭሰውታል።[1]
የቅጠሉና የአገዳው ሻይ ደግሞ ለስኳር በሽታ እንደ ተጠጣ ተዘገበ።[2]
ደጋ
Thymus serpyllum, known by the common names of Breckland thyme,[3] Breckland wild thyme, wild thyme, creeping thyme, or elfin thyme, is a species of flowering plant in the mint family Lamiaceae, native to most of Europe and North Africa. It is a low, usually prostrate subshrub growing to 2 cm (1 in) tall with creeping stems up to 10 cm (4 in) long. The oval evergreen leaves are 3–8 mm long. The strongly scented flowers are either lilac, pink-purple, magenta, or a rare white, all 4–6 mm long and produced in clusters. The hardy plant tolerates some pedestrian traffic and produces odors ranging from heavily herbal to lightly lemon, depending on the variety.
Wild thyme is a creeping dwarf evergreen shrub with woody stems and a taproot. It forms matlike plants that root from the nodes of the squarish, limp stems. The leaves are in opposite pairs, nearly stalkless, with linear elliptic round-tipped blades and untoothed margins. The plant sends up erect flowering shoots in summer. The usually pink or mauve flowers have a tube-like calyx and an irregular straight-tubed, hairy corolla. The upper petal is notched and the lower one is larger than the two lateral petals and has three flattened lobes which form a lip. Each flower has four projecting stamens and two fused carpels. The fruit is a dry, four-chambered schizocarp.[4]
Wild thyme is native to the Palearctic realm of Europe and Asia. It is a plant of thin soils and can be found growing on sandy-soiled heaths, rocky outcrops, hills, banks, roadsides and riverside sand banks. Wild thyme is one of the plants on which both the common blue butterfly and large blue butterfly larvae feed and it is also attractive to bees.[4][5]
The oils of T. serpyllum contain thymol, carvacrol, limonene, paracymene, gamma-terpinene and beta-caryophyllene.[6]
Creeping and mounding variants of T. serpyllum are used as border plants and ground cover around gardens and stone paths. It may also be used to replace a bluegrass lawn to xeriscape low to moderate foot traffic areas due to its tolerance for low water and poor soils.[7][8][9]
Several cultivars have been produced, of which 'Pink Chintz' has gained the Royal Horticultural Society's Award of Garden Merit.[10][11] A miniature creeping form is 'Elfin'.[12]
Caring for creeping thyme is not hard, as long as it gets enough water and enough sun. Water deeply every 1-2 weeks. Make sure the soil stays evenly moist but not soggy - too much moisture can lead to root rot. Creeping thyme does best with 6-8 hours of direct or indirect sunlight each day.[13]
var. albus
var. albus
Thymus serpyllum coccineus
Wild thyme in the UBC Botanical Garden
Thymus serpyllum, known by the common names of Breckland thyme, Breckland wild thyme, wild thyme, creeping thyme, or elfin thyme, is a species of flowering plant in the mint family Lamiaceae, native to most of Europe and North Africa. It is a low, usually prostrate subshrub growing to 2 cm (1 in) tall with creeping stems up to 10 cm (4 in) long. The oval evergreen leaves are 3–8 mm long. The strongly scented flowers are either lilac, pink-purple, magenta, or a rare white, all 4–6 mm long and produced in clusters. The hardy plant tolerates some pedestrian traffic and produces odors ranging from heavily herbal to lightly lemon, depending on the variety.
Thymus serpyllum, también conocido como serpol, es una planta de la familia Lamiaceae. Otros nombres que recibe son: hierbaluna, tomillo del monte serpolio, tomillo salsero,[1] tomillo sanjuanero,[1] salsa de pastor.
Vivaz, de tallo leñoso, que crece y se ramifica horizontalmente, apoyándose en el suelo. De la misma manera, produce otras ramificaciones verticales que llegan a tener hasta 50 cm de altura, igual que los extremos de los tallos horizontales, que se levantan hasta alcanzar esa misma altura. Existen muchas variedades de serpoles con diferentes características morfológicas. Todas tienen en común las flores, en forma de tubo que se divide en dos labios, el superior con tres divisiones profundas (a diferencia del tomillo, en que las divisiones son muy poco pronunciadas). Sin embargo, unos serpoles están cubiertos de vellosidad y a otros les falta; unos tienen las hojas alargadas y otros redondeadas; incluso sus flores adquieren diversas coloraciones y desprenden distintos aromas. En algunas partes se llama tomillo silvestre, tomillo salvaje, serpollo o salsa de pastor.[2][3]
Esta planta vive en el centro y norte de Europa, donde no hay tomillo, en los valles y en las montañas. Se ha encontrado hasta una altitud de 2.500 metros. Esta planta prefiere los rincones áridos, secos, pedregosos o los claros de los bosques. También crece en las laderas escarpadas de las montañas.
Flores y hojas poseen un aceite esencial rico en cimol y pineno, sustancias aromáticas (el timol y el carvacrol, característicos del tomillo, también se encuentra pero en muy poca proporción). Taninos, resina y sustancias amargas son también propias del serpol.
El serpol posee cualidades para mitigar la tos. también es antiséptico y antipirético, tónico digestivo, ayuda a realizar la digestión y elimina las lombrices de los intestinos. Además, en general, tonifica el organismo al actuar sobre los centros nerviosos y favorecer la circulación sanguínea.
Otra de las propiedades medicinales del serpol es la de ser un efectivo febrífugo natural que ayuda a despejar las vías respiratorias.
El serpol ayuda a prevenir el contagio de hongos en piscinas y duchas públicas. Los beneficios del serpol se emplean en ungüentos destinados a calmar las cefaleas tensionales; es así que se consigue aprovechar las propiedades analgésicas del serpol, tanto en casos de reumatismo como de gota, lumbago o, incluso, pies cansados.
El extracto de serpol entra en la composición de gotas y jarabes contra la tos, los catarros y los trastornos gastrointestinales.
Se utilizan las sumidades floridas, que deben recogerse en cuanto se abren los capullos, durante todo el verano. Se secan a la sombra y se guardan al abrigo de la luz y la humedad.
Como remedio medicinal, aplicación más usual es en infusión, dos veces al día detrás de las comidas. Se puede consumir también como tonificante. Contra la tos, se puede mezclar con la flor de tilo a partes iguales, y la mezcla, endulzada con miel, se consume tomando una cucharada sopera cada hora durante el día. En la cocina, se usa para condimentar los cocidos y asados.
La pomada o ungüento de serpol es conocida por sus propiedades para problemas reumáticos o respiratorios.[cita requerida]
Thymus serpyllum fue descrita por Félix de Avelar Brotero y publicado en Flora Lusitanica 1: 176. 1804.[4]
Número de cromosomas de Thymus caespititius (Fam. Labiatae) y táxones infraespecíficos: 2n=30[5]
Ver: Thymus
serpyllum: epíteto latíno que significa "como el tomillo".[6]
Datos: Q147251
Multimedia:
Especies: Thymus serpyllum
Thymus serpyllum, también conocido como serpol, es una planta de la familia Lamiaceae. Otros nombres que recibe son: hierbaluna, tomillo del monte serpolio, tomillo salsero, tomillo sanjuanero, salsa de pastor.
Nõmm-liivatee ehk üldkeeles nõmmeliivatee (Thymus serpyllum) on huulõieliste sugukonna liivatee perekonda kuuluv mitmeaastane igihaljas õistaim.
Ladinakeelne perekonnanimi Thymus tuleneb Theophrastosel esineva, arvatavasti liivateed tähendava, kreekakeelse sõna θύμος (thymos) ladinapärasest kujust. Liigiepiteet serpyllum on muu hulgas Plinius Vanemal esinev liivateed tähistav ladina sõna, mis on laenatud kreeka sõnast ἕρπυλλος (herpyllos), mis arvatavasti tähendas liivateeliiki Thymus sibthorpii[1][2].
Eestis on nõmm-liivateed kutsutud nimetustega punahein, kaetisrohi, mehitsehein, jaanitee ja rabanduserohi.
Nõmm-liivatee on 3–10 cm kõrgune pool-kääbuspõõsas.
Mõlemasugulised lühiraolised ühe sümmeetriateljega õied on koondunud tihedasse peajasse õisikusse. Nii tupp kui ka kroon on liitlehised. Tupp on kellukjas, tavaliselt lilla, kuni 4 mm pikkune, karvade ja näärmetäppidega kaetud putkeosaga. Kroon on erksavärviline, roosakaslilla, harvem valkjas, 5–7 mm pikkune[3].
Viljad on ellipsikujulised beežikad 0,6 mm pikkused pähklikesed[3].
Nõmm-liivateel on suhteliselt paksud lihtlehed, elliptilised või veelgi kitsamad, ümardunud tipuga. Lehed on tavaliselt paljad, ülaküljel läikivrohelised, alaküljel tuhmimad, veidi valkjad. Alaküljel on selgesti nähtavad ka näärmetäpikesed. Lehed asetsevad varrel vastakuti[3].
Nõmm-liivateel on peenikesed, lamavad, puitunud, ruljad või veidi neljakandilised tüved, millel on rohkesti tõusvaid või püstiseid enamasti rohtseid, õisi kandvaid harusid. Viimased on õisiku alusel kaetud pikkade karvadega[3].
Nõmm-liivateel on rohkesti harunev hästi arenenud sammasjuurestik. Sellest on osa küllaltki maapinna lähedal, kuid osa võib tungida ka 0,5 m sügavusele mulda[3].
Nõmm-liivatee paljuneb seemnetega, mis valmivad alates augustist. Taime varred juurduvad ja nii laieneb leviala igal aastal 1–3 cm võrra. Paljundada saab ka vegetatiivselt varrepistikutega[3].
Eelistab liivast pinnast. Eestis kasvab mererannas liivikutel, nõmmedel ja teistel kuivadel kasvukohtadel.
Kasutatakse ürti, mis koosneb lehtedest ja õitest. Kogutakse õitsemise ajal.
Nõmm-liivateel pole nii tõhus köhavastane mõju kui aed-liivateel, kuid selle ürditee on röga lahtistava, palavikku alandava ning gripivaevusi leevendava toimega. Välispidiselt leevendab limaskesta- ja nahapõletikke ning kõrvaldab ebameeldiva lõhna suus.
Toiduainetetööstuses maitsestatakse nõmm-liivatee pulbri või nõmm-liivateest saadud eeterliku õliga lihakonserve. Õli on kasutusel ka parfümeeriatööstuses.
Nõmm-liivatee on väga hea meetaim.
Nõmm-liivateed tunti juba antiikajal. Dioskorides kiitis nõmm-liivateed kui head vahendit "raske hingamise", nägemisnõrkuse, isupuuduse ja kõhuusside vastu. Taimest saadud eeterlikku õli kasutati Esimese maailmasõja ajal sõdurite haavu ja haiglaruume desinfitseeriva vahendina. Nõukogude Liidus raviti nõmm-liivatee tõmmisega kroonilisi alkohoolikuid. See parandas haigete enesetunnet, kergendas pohmelust, vähendas südamepekslemist, hirmutunnet ja värinaid[4].
Nõmm-liivatee ehk üldkeeles nõmmeliivatee (Thymus serpyllum) on huulõieliste sugukonna liivatee perekonda kuuluv mitmeaastane igihaljas õistaim.
Serpola (Thymus serpyllum) landare loredunen espezie botaniko bat da, Lamiaceae familiaren Thymus generokoa.
Zuhaixka honek 50 cm garaiera har dezake. 4-6 mm-ko lore lilak izaten ditu. Europa osoan eta iparraldeko Afrikan (0 - 2.500 m) bizi da.
Serpola (Thymus serpyllum) landare loredunen espezie botaniko bat da, Lamiaceae familiaren Thymus generokoa.
Zuhaixka honek 50 cm garaiera har dezake. 4-6 mm-ko lore lilak izaten ditu. Europa osoan eta iparraldeko Afrikan (0 - 2.500 m) bizi da.
Kangasajuruoho (Thymus serpyllum) on timjamin lähisukulainen varpumainen kasvi. Kreikkalainen nimi serpens viittaa kasvin kasvutapaan, mikä on maanpintaa pitkin ryömimistä.[1]
Kangasajuruoho on ikivihreä kasvi, ja se kukkii heinäkuussa. Kukkia on runsaasti, ja ne ovat vaaleanpunaisia. Kangasajuruoho muistuttaa nurmiajuruohoa mutta on varsiltaan karvaisempi.
Kangasajuruohoa tavataan Pohjois-Euroopassa ja Keski-Euroopan pohjoispuolella. [2]
Suomessa kangasajuruoho esiintyy monin paikoin Etelä- ja Itä-Suomessa, harvinaisena Länsi- ja Keski-Suomessa sekä Inarin Lapissa. Missään päin maata se ei ole kovin yleinen. [3] Se kasvaa luonnonvaraisena muun muassa hiekkaisilla kangasmailla ja jokivarsilla. [4] Kangasajuruohon alalaji harjuajuruoho (Thymus serpyllum ssp. serpyllum) on luokiteltu Suomessa silmälläpidettäväksi lajiksi. [5]
Kangasajuruohoa voidaan kasvattaa maanpeitekasvina yhtenäiseksi matoksi. Kasvia voidaan käyttää timjamin asemesta monissa ruoissa.[6] Platina väittää, että kun kasvia keittää viinietikassa ja voitelee sillä ohimoita, se parantaa päänsäryn.[7]
Kangasajuruoho (Thymus serpyllum) on timjamin lähisukulainen varpumainen kasvi. Kreikkalainen nimi serpens viittaa kasvin kasvutapaan, mikä on maanpintaa pitkin ryömimistä.
Kangasajuruoho on ikivihreä kasvi, ja se kukkii heinäkuussa. Kukkia on runsaasti, ja ne ovat vaaleanpunaisia. Kangasajuruoho muistuttaa nurmiajuruohoa mutta on varsiltaan karvaisempi.
Thymus serpyllum
Le Serpolet Écouter (Thymus serpyllum) ou Thym serpolet est un sous-arbrisseau de la famille des Lamiacées appartenant au genre Thymus.
Son nom d’espèce dérive, via le provençal, du latin serpyllum qui désignait les thyms rampants (également serpillum et serpullum). Le terme latin vient du grec herpyllos, « ramper », allusion à ses tiges couchées, traçantes qui lui permettent de former des coussins gazonnants[1].
C'est une plante aromatique basse, d'environ 10 cm de hauteur, et s'étendant jusqu'à 50 cm de largeur ; elle est tapissante, aux tiges radicantes aux nœuds, aux très petites feuilles opposées ovales ou lancéolées, aux courtes hampes florales dressées. De juin à septembre, son feuillage aromatique vert à reflets pourprés sous le soleil disparaît littéralement sous une nuée de petites fleurs bleues groupées en capitules terminaux, plus carminés dans la variété Coccineus. Après la floraison (juin à octobre) viennent les fruits formés de quatre petits akènes.
C'est une plante des zones ensoleillées, broussailles, prés secs, pâturages d'estive maigres, rochers, dunes, jusqu'à 3 000 m d'altitude.
Elle a des caractéristiques aromatiques assez proches de celles du thym commun, en plus discret et moins complexe. Ses feuilles ont une odeur de citron.
C'est une psammophyte tapissante, au feuillage persistant. Sa zone de rusticité se situe entre 4 et 8[2]. Plante couvre-sol, elle empêche les adventices de pousser.
Elle ne doit pas être plantée dans une terre trop riche car c'est dans les sols maigres et secs qu'elle donne le meilleur d'elle-même et répand alors des senteurs de garrigue. Quant à sa multiplication, elle se fait par division des touffes au printemps ou par bouturage estival.
Le serpolet est antiseptique et il a des propriétés anti-virales. Il est aussi stomachique, cholérétique, diurétique, expectorant et antispasmodique.
En aromate ou en infusion, c'est un désinfectant des voies digestives souvent utilisé associé au romarin et à la sauge. Il soulage les digestions difficiles. L'infusion de serpolet s'utilisait en bain de bouche en cas d'inflammation des gencives et en gargarisme en cas d'irritation de la gorge ou d'angine[3].
Mais surtout le serpolet ou des préparations contenant les divers thyms s'utilisent en fumigation pour traiter les rhinites et les sinusites.
Le serpolet est une plante mellifère, également hôte des chenilles de plusieurs papillons : la Zygène pourpre (Zygaena purpuralis), l'Eupithécie du Thym (Eupithecia distinctaria), et l'Azuré du serpolet (Phengaris arion)[4].
Thymus serpyllum contient 0,15 à 0,60 % d'essence incolore à jaune, d'odeur semblable à celle de la mélisse et du thym.
Composition de l'huile essentielle :
Thymus serpyllum
Le Serpolet Écouter (Thymus serpyllum) ou Thym serpolet est un sous-arbrisseau de la famille des Lamiacées appartenant au genre Thymus.
Poljski timijan (majčina dušica, lat. Thymus serpyllum) je trajna oko 30 cm visoka, grmasta biljka. Naziva se još babja dušica, dušica, vrisak, divlji bosiljak, tamjanika, materinka, papric, bukovica, vreskovina, poponak, čabrac. Majčina dušica je vrlo dobra paša za pčele, a povremeno se u plitku zdjelicu stavlja pred pčelinjak čaj od majčine dušice, zaslađen medom. Majčina dušica je višegodišna zeljasta biljka grmolikog oblika, vrlo jakog aromatičnog mirisa. Ova biljka je od velike pomoći u hladnim i vlažnim jesenjim danima, kada vladaju prehlade i virusna gripa. Upravo zato ponekad se naziva “sirotinjskim antibiotikom”. [1]
Puzeći grmić s brojnim izdancima i vriježama, grančice su mu uspravne, a listovi uski elipsasto sivo - zeleni s kratkim peteljkama, goli ili obrasli dlakama. Sitni svijetlocrveni do tamnocrveni cvjetovi razvijaju se na vrhovima ogranaka, a biljka u vrijeme cvatnje ima posebno ugodan aromatičan okus i miris. Poznat je veliki broj broj samostalnih oblika majčine dušice, ali ih nestručnjaci ne razlikuju i Thymus serpyllum je zapravo skupno ime za različite oblike i vrste, koje su međusobno povezane križancima i prijelaznim oblicima.
Majčina dušica spada u porodicu usnača (lat. Lamiaceae). Majčina dušica i timijan imaju ista svojstva, s tim da su ona u timijana nešto izraženija. Srodna je s majoranom, mravincem (origano), bosiljkom, metvicom, ružmarinom i kaduljom. Postoji na stotine vrsta majčine dušice, čija se aroma u nekim slučajevima vrlo razlikuje. Najpoznatije su majčina dušica s mirisom limuna i naranče. Divlja majčina dušica se ponekad upotrebljava umjesto majčine dušice, ali je zapravo posebna alpska vrsta s manje izraženom aromom. Ulazi u sastav ljekovitih preparata za liječenje dišnih organa i probavnih organa. Koristi se kao začin, konzervans i antiseptičko sredstvo. Majčina dušica je omiljen lijek u narodnoj medicini. Kod nas se majčina dušica stoljećima upotrebljava, prije svega kao lijek za liječenje probavnih organa. Upotrebljava se protiv crijevnih parazita, a naročito protiv dječjih glista.
Majčina dušica raste po suhim i sunčanim mjestima, na livadama, pašnjacima i na kamenju. U Hrvatskoj je vrlo rasprostranjena. Često se pojavljuje u većim skupinama uzduž međa, na suhim rubovima šuma, sunčanim mjestima bez stalne vlage i sjene. Odlična je pčelinja paša.
Cvate čitavo ljeto i sabire se čitava biljka (odreže se srpom) bez korijenja i osušenih dijelova biljke. Osušena biljka sadrži oko 0,6% eteričnog ulja (Oleum Serpylli), koje se sastoji pretežno od cineola, a najvažniji sastojak ulja, timol, zastupljen je u manjoj količini. Majčina dušica sadrži sadrži još karvakrol, tanin, gorke tvari i flavone.
Ljekoviti sastojci nalaze se jedino i isključivo u listu i cvijetu majčine dušice. Treba napomenuti da majčinu dušicu treba brati pažljivo. Nikako se ne smije čupati, jer se time biljka uništava. Treba odsjecati samo gornju polovinu lisnatih grančica u cvijetu i to škarama. Za zaštitu u vrijeme epidemija se preporučuje svakodnevna uporaba čaja od majčine dušice, jer ona ima svojstvo da zaustavlja razvoj mnogih patogenih klica, a neke i uništava. Bere se u svibnju, lipnju, srpnju, kolovozu i rujnu. Za liječenje se sabiru mladice s cvjetovima prije i za vrijeme cvatnje. Upotrebljava se samo gornja trećina biljke.
Majčina dušica sadrži 44,0% ugljikohidrata, 24,3% celuloze, 13,2% ukupnog pepela, 6,8% bjelančevina, 4,6% lipida i dr. Sadrži 0,5% (divlja) do 2,5% (uzgojena ili vrtna) eteričnog ulja. U eteričnom ulju majčine dušice količinski dominantna komponenta je α-pinen (36,4%), a u većim koncentracijama su zastupljeni i β-ocimen (do 34,8%), 1,8-cineole (do 30,3%), α-kadinol (do 28,6%), kariofilenoksid (do 27,2%) i borneol (do 27,1%).
Od makroelemenata nadzemni dijelovi sadrže(mg/g): kalij(26,10),Kalcij(12,20),magnezij(3,90) i željezo(0,95). Sadržaj mikroelemenata(mkg/g): mangan(0,31),bakar i cink (po 0,48),kobalt(0,12),molibden(64,00),krom(0,10),aluminij (0,66),barij(0,58),vanadij(0,35),selen(7,10) ,nikl(0,20),stroncij(0,36),olovo(0,13) i bor (108,40).[2]
Poput sličnog timijana koristi se dosta u mediteranskoj kuhinji kao začin, a dodaje se povrću, raznim jelima od mesa, paštetama, ribi, salatama, umacima i juhama. Pretpostavlja se da neutralizira jako masna jela. Stavlja se često u začinsku mješavinu provansalske trave. Nadzemni dio biljke se tijekom cijele godine može koristiti za pripremanje čajeva i napitaka. Majčina dušica je poznata i u biljnoj medicini kao ljekovita biljka i koristi se za pripremanje ljekovitih pripravaka.
Suvremena znanost je dokazala prisutnost niza ljekovitih tvari koje opravdavaju upotrebu majčine dušice. Među njima su najvažnija eterična ulja, timol, karvakrol, gorke tvari, flavoni. Njihova prisutnost opravdava preventivnu upotrebu u vrijeme epidemija (kao antiseptik), u terapiji kod oboljenja praćenom kašljom. Britanska herbalna farmakopeja (engl. British herbal pharmacopoeia) uvrstila je majčinu dušicu u ljekovite biljke i u indikacijama za upotrebu navela oboljenja u kojima se ta biljka preporučuje: bronhitis, bronhijalni katar, upala grla, a posebno istaknula da je korisna za liječenje velikog kašlja (hripavac). [3]
Majčinu dušicu možete i inhalirati (udisati), što će dovesti do još boljih rezultata u terapiji. Time ispunjavate dva glavna uvjeta za iskašljavanje: dobra hidratacija organizma i vodena para, koja sadržava ljekovite sastojke majčine dušice, uspješno razrjeđuju sekret u bronhijima.
Da bi se dobio dobar čaj, podjednako je važna ispravna berba te biljke, njeno sušenje, pakiranje i čuvanje. Ljekoviti sastojci nalaze se jedino i isključivo u listu i cvijetu i vrlo su nepostojani spojevi koji se nestručnim branjem, sušenjem i čuvanjem mogu potpuno izgubiti, pa ćemo umjesto ljekovite biljke dobiti “običnu slamu”, a tako dobiven čaj neće donijeti očekivane rezultate. Dok je sušimo, trebamo je prevrtati drvenim ili staklenim štapićima. Ne hvatajmo je prstima.
Zato ljekovite čajeve nije preporučljivo kupovati na tržnicama, niti od neprovjerenih proizvođača za koje ne znamo primjenjuju li odgovarajuće mjere kvalitete u proizvodnji i preradi biljaka. Ovdje svakako pripadaju i “aromatizirani čajevi” iz filter-vrećica. Naime, ljekoviti sastojci lako isparavaju: najveći dio se gubi već pri mljevenju, a ostatak kratko nakon proizvodnje. Filter-vrećice su trgovački proizvodi namijenjeni potrošačkom društvu i nikako nisu proizvodi kojima ćete osigurati zaštitu u vrijeme epidemija ili adekvatnu terapiju narušenog zdravlja. [4]
Važno je zapamtiti dva pravila:
Majčina dušica sadrži ljekovite sastojke koji lako isparavaju. Kuhanjem u otvorenoj posudi oni ispare, te tako pripremljen čaj nema ljekovita svojstva. Čaj pripremljen s nedovoljnom količinom biljke također nema ljekovita svojstva. Dakle, kako biste skuhali dobar čaj, uzmite jušnu žlicu majčine dušice, prelijte s 200 g kipuće vode, poklopite i nakon pola sata procijedite, zasladite medom i pijte tri do četiri šalice čaja na dan.
Majčina dušica je, kao i srodna joj biljka timijan, prastara ljekovita biljka. Je li biljka "thymos", Teofrasta i Dioskurida, današnja majčina dušica, nije sasvim sigurno, a koristili su je za smirivanje grčeva, ublažavanje upale crijeva i jetre. Prvi besprijekoran opis te biljke dao je Plinije Stariji, koji je izvijestio da je "serpyllum", tj. majčina dušica, bila sadržana u glasovitom terijaku, tj. univerzalnom lijeku u obliku kaše za unutarnju upotrebu, a primjenjivao se u starom i srednjem vijeku. Izrađivan je od velikog broja različitih sastojaka. Taj terijak, u kojem je bila i majčina dušica - pripisuje se sirijskom kralju Antiohu III Velikom (oko 200. pr. Kr.). Karlo Veliki je naređivao uzgoj majčine dušice.
Majčina dušica potječe iz južne Europe. Bila je poznata još Egipćanima. Poznato je da su Rimljani stavljali majčinu dušicu u svoje zalihe žitarica kako se ne bi pokvarile. Plinije Stariji također spominje majčinu dušicu kao ljekovitu biljku, isto kao i Hildegarda iz Bingena u Srednjem vijeku. Majčina dušica se danas prvenstveno uzgaja u južnoj i istočnoj Europi, a osim toga u sjevernoj Africi i SAD-u.
Ocat četvorice lopova je ocat s začinskim biljem, za kojeg je vezana legenda da je u Srednjem vijeku liječio od kuge. On se sastoji u osnovi od octa, u koji je namočena kadulja, timijan ili majčina dušica, lavanda i ružmarin, te dodatka bijelog luka (češnjak). Osim te osnovne mješavine, u ocat se mogu dodati i drugi začini ili ljekovite biljka, kao što su ruta, metvica ili pelin. Ocat četvorice lopova danas se prodaje u Provansi kao antiseptično sredstvo.
Majčina dušica ima vrlo pikantan, blago gorak okus koji podsjeća na dim, kamfor i klinčić. Sadržaj eteričnog ulja ovisi o porijeklu, klimi, vremenu branja i vrsti skladištenja. Njemačka majčina dušica sadrži primjerice oko 3,5% eteričnog ulja, a francuska gotovo dvostruko. Glavne komponente su timol i karvakrol. U kuhinji se upotrebljava za:
Sušena majčina dušica začinjava bitno intenzivnije od svježe. [6]
Poljski timijan (majčina dušica, lat. Thymus serpyllum) je trajna oko 30 cm visoka, grmasta biljka. Naziva se još babja dušica, dušica, vrisak, divlji bosiljak, tamjanika, materinka, papric, bukovica, vreskovina, poponak, čabrac. Majčina dušica je vrlo dobra paša za pčele, a povremeno se u plitku zdjelicu stavlja pred pčelinjak čaj od majčine dušice, zaslađen medom. Majčina dušica je višegodišna zeljasta biljka grmolikog oblika, vrlo jakog aromatičnog mirisa. Ova biljka je od velike pomoći u hladnim i vlažnim jesenjim danima, kada vladaju prehlade i virusna gripa. Upravo zato ponekad se naziva “sirotinjskim antibiotikom”.
Pěskowa babyduška (Thymus serpyllum) je rostlina ze swójby cycawkowych rostlinow (Lamiaceae). Dalše serbske mjena su płónc, pólna babyduška a kulowske zelo.
Pěskowa babyduška je zymokruty kerk, kotryž docpěje wysokosć wot 2 hač do 10 (25) cm, šěrokosć wot 45 cm a ma hłuboko w pódu sahacy centralny korjeń a so wot toho wuńducy z ležacymi stołpikami rozšěrjuje. Jednotliwa rostlina wuwiwa na tute wašnje zwisowacy přestrjenc, kotryž móže docpěć wulkosć jednoho kwadratoweho metra.
Dele ležace stołpiki su jenož na spódku tróšku wodrjewjene.
Wonjace łopjena rostliny su małe, błyšćace, eliptiske hač lancetojte a docpěja dołhosć wot 10 mm a šěrokosć wot 4 mm. Ze stołpiki zapušćuja w kóždym lětu wulke mnóstwo kćenowych wurostkow, kotrež docpěja wysokosć wot dźesać hač do pjatnaće centimetrow.
Kćěje wot meje hač do septembra (wot junija hač do awgusta). Róžojte abo módrowioletne, małe, rołkojte, dwuhubkate kćenja steja po třoch hač po šesćoch w łopjenowych rozporach w pozdatnej kłosy, kotrež docpěja dołhosć wot hač do 4 milimetrow (wot 6 hač do 7 mm).
Rostlina produkuje w tutym času nektar za wopróšowace insekty. Za pčołarstwo je pěskowa babyduška tohodla wažna pčołkaca pastwa.
Pěskowa babyduška je typiski wobydler wot chójnowych stepowych lěsow z suchimi, małowapnatymi pěskowymi pódami. Wón so tam často podłu pućow abo na lěsnych swětlinach namaka. Typiska přewodna rostlina na tutym stejnišćo ja jatřobnik.
Pěskowa babyduška (Thymus serpyllum) je rostlina ze swójby cycawkowych rostlinow (Lamiaceae). Dalše serbske mjena su płónc, pólna babyduška a kulowske zelo.
Il serpillo (Thymus serpyllum L.), anche detto pepolino, pipernia o timo selvatico è una pianta appartenente alla famiglia delle Lamiaceae.[1] Comune in tutta Europa e Nord Africa, è una delle specie di timo più diffusa, utilizzata da secoli per scopi culinari, ornamentali e medicinali.
È una pianta erbacea strisciante, molto variabile, alta da 10 a 30 cm.
Fusti prostrati striscianti o ascendenti, sottili, radicanti, ramosi.
Foglie piccole da lineari ad ellittiche, cigliate alla base, piane.
Fiori piccoli, a corolla bilabiata, in spicastri corti apicali. Colore variabile dal bianco al rosa al violetto. La fioritura dura un mese circa, in un periodo variabile tra aprile e settembre.
Molto diffusa in Europa, anche al Nord (si trova anche in Islanda), come in tutto il Mediterraneo e in Asia.
Cresce in terreni ben drenati, sabbiosi, su pendii soleggiati, nella boscaglia, fino a 2600 metri di altitudine.
Si conoscono molte varietà, che differiscono per periodo di fioritura, profumo e colorazione delle foglie.
Si riproduce per seme, si moltiplica più frequentemente per propaggine in estate, o per talea in primavera o autunno.
Si coltiva in terreno ben drenato; su suolo compatto ha apparato radicale superficiale, per cui gradisce annaffiature regolari.
Questa varietà di timo è una buona pianta mellifera, molto bottinata dalle api che ne ricavano anche un miele monoflora.
Il serpillo è un piacevolissimo compagno di piccoli giardini, per la robustezza, il profumo e la fioritura. Vi sono alcune varietà nane che si possono usare come tappeto erboso.
È molto usato in cucina, come molte altre specie di timo. In particolare, per le sue proprietà antibatteriche, è molto utile per aiutare la digestione e ridurre la fermentazione intestinale, ad esempio, accompagnando un piatto di fagioli.
Nelle valli Valdesi sopra Pinerolo ( provincia di Torino) viene prodotto il sërpoul o serpùl, come viene chiamato questo timo nella locale parlata occitana: liquore tradizionale della zona, ottenuto per macerazione alcolica del fiore della pianta e successiva aggiunta di sciroppo di zucchero. I fiori sono raccolti ad alta quota nelle zone di Pellice, Chisone e Germanasca.
Ad Ischia è utilizzato per produrre la pipernella, caratteristico liquore ottenuto per infusione della pipernia nell'alcool.
Nella Valdaso, nella zona di Monte Rinaldo, è prodotto un particolare tipo di formaggio pecorino utilizzando caglio aromatizzato da varie erbe aromatiche tra cui il timo serpillo[2].
Usatissimo in fitoterapia, come altre specie di timo. Il serpillo differisce dal timo comune per la proporzione dei principi attivi contenuti, che comunque, all'interno della stessa specie, varia notevolmente.
Principi attivi:
Il serpillo (Thymus serpyllum L.), anche detto pepolino, pipernia o timo selvatico è una pianta appartenente alla famiglia delle Lamiaceae. Comune in tutta Europa e Nord Africa, è una delle specie di timo più diffusa, utilizzata da secoli per scopi culinari, ornamentali e medicinali.
Thymus serpyllum (binomen a Carolo Linnaeo statutum), in lingua Latina classica serpullum, Graece ἕρπυλλος (ὁ ἄγριος) est herba condimentaria et medicinalis generis Thymi quae naturá per Europam mediam et meridianam Africamque borealem crescit. Apes mel gratissimum e floribus Thymi serpylli producunt.
Vide "Thymus serpyllum" apud Vicispecies. 
Situs scientifici: Tropicos • Tela Botanica • GRIN • ITIS • Plant List • NCBI • Biodiversity • Encyclopedia of Life • Plant Name Index • Plantes d'Afrique • INPN France 
Thymus serpyllum (binomen a Carolo Linnaeo statutum), in lingua Latina classica serpullum, Graece ἕρπυλλος (ὁ ἄγριος) est herba condimentaria et medicinalis generis Thymi quae naturá per Europam mediam et meridianam Africamque borealem crescit. Apes mel gratissimum e floribus Thymi serpylli producunt.
Paprastasis čiobrelis (lot. Thymus serpyllum) – daugiametis, labai aromatingas, 10–13 cm aukščio puskrūmis. Yra daug rūšių, jos giminingos pagal biologinį veikimą. Stiebas plonas, gulsčias; lapai smulkūs, priešiniai, standūs, pilkai žali, juose yra eterinių aliejų, todėl augalas maloniai kvepia. Žiedai maži, violetiniai. Vaisius – 4 riešutėliai. Auga smėlingose vietovėse, pušynuose. Žydi birželio – rugpjūčio mėnesiais.
Čiobrelio žolė lietuviškoje liaudies medicinoje laikoma vaistine medžiaga. Renkamos šakelės su lapeliais ir žiedeliais jų žydėjimo metu. Turi eterinių aliejų, kartumynų, rūgščių, rauginių medžiagų. Eterinis aliejus timolis turi antiseptinių savybių, todėl iš jo gaminami preparatai, skirti kvėpavimo takams, bronchitui, plaučių uždegimui gydyti.
Liaudies medicinoje laikoma, jog čiobrelis turi platų gydomąjį spektrą: gydoma hipertonija; arbata varo šlapimą, gydo parezus, paralyžius, artritus; turi raminantį, prieštraukulinį poveikį.[reikalingas šaltinis] Tai taip pat ir antimikrobinė priemonė, vartojama burnos ertmės uždegiminiams procesams.[reikalingas šaltinis]
Vartojamas užpilas, pavilgai, ekstraktai ir tinktūros. Iš čiobrelio gaminamos arbatos, aromatingi padažai, salotos. Jis vartojamas kosmetikoje, likerių gamyboje[1].
Paprastasis čiobrelis (lot. Thymus serpyllum) – daugiametis, labai aromatingas, 10–13 cm aukščio puskrūmis. Yra daug rūšių, jos giminingos pagal biologinį veikimą. Stiebas plonas, gulsčias; lapai smulkūs, priešiniai, standūs, pilkai žali, juose yra eterinių aliejų, todėl augalas maloniai kvepia. Žiedai maži, violetiniai. Vaisius – 4 riešutėliai. Auga smėlingose vietovėse, pušynuose. Žydi birželio – rugpjūčio mėnesiais.
Mazais mārsils (latīņu: Thymus serpyllum) ir smaržīgs lūpziežu dzimtas puskrūms. Stumbri guloši, nenoteikti četršķautnaini, ziedošie stumbri apaļi, ar matiņiem, zari stāvi, 5—10 cm augsti. Lapas sīkas, ar īsu kātu, veselas, eliptiskas, iegareni eliptiskas, pie pamata ar baltiem sarveida matiņiem, virspusē un apakšpusē ar maziem punktveida dziedzeriem. Ziedi divlūpaini, violeti rožaini, sārti violeti vai balti, blīvās galviņās zaru galā. Zied no jūnija līdz augustam.[1]
Augs plaši izplatīts Eiropā un Ziemeļāfrikā, ievests arī Ziemeļamerikā. Latvijā sastopams visā teritorijā. Aug sausās pļavās, kāpās, priežu mežos.[1]
Tautas medicīnā lieto gremošanas orgānu darbības stimulēšanai, pret sāpēm vēderā, gāzu uzkrāšanos zarnās, nieru slimību ārstēšanai kā diurētisku, nomierinošu un pretdrudža līdzekli, kā arī garā klepus, astmas, hipertonijas un bezmiega ārstēšanai.[1]
Lieto kā krāšnumaugu akmensdārzos, veidojot paklājveida audzes. Ir izveidotas šķirnes ar baltiem vai sarkaniem ziediem.[2]
Svaigas un žāvētas lapas, kā arī jauno dzinumu galotnes ar pumpuriem izmanto kā garšaugu. Pulverī sasmalcinātu mārsilu pievieno dārzeņu un gaļas, zivju zupām, kā arī gatavojot mājas sieru. Svaigas mārsila lapiņas pievieno gurķu un tomātu salātiem, marinētiem gurķiem.[3]
Mazais mārsils (latīņu: Thymus serpyllum) ir smaržīgs lūpziežu dzimtas puskrūms. Stumbri guloši, nenoteikti četršķautnaini, ziedošie stumbri apaļi, ar matiņiem, zari stāvi, 5—10 cm augsti. Lapas sīkas, ar īsu kātu, veselas, eliptiskas, iegareni eliptiskas, pie pamata ar baltiem sarveida matiņiem, virspusē un apakšpusē ar maziem punktveida dziedzeriem. Ziedi divlūpaini, violeti rožaini, sārti violeti vai balti, blīvās galviņās zaru galā. Zied no jūnija līdz augustam.
Augs plaši izplatīts Eiropā un Ziemeļāfrikā, ievests arī Ziemeļamerikā. Latvijā sastopams visā teritorijā. Aug sausās pļavās, kāpās, priežu mežos.
De kleine tijm (Thymus serpyllum) of wilde tijm is een plant uit de lipbloemenfamilie (Lamiaceae). De plant heeft kruipende stengels. De opstijgende scheuten zijn aan twee tegenoverstaande zijden behaard en zijn zelden hoger dan 7 cm. De grote tijm (Thymus pulegioides) is alleen op de ribben behaard. Een verouderde naam voor de kleine tijm is kwendel.
De bladeren zijn eirond en hebben een lengte van 4-8 mm. Het blad is glanzend, heeft een donkergroene kleur en is soms behaard. De plant bloeit van mei tot augustus. De bloemen staan in kransen, zijn roze of purper en hebben een doorsnede van 3-5 mm. De vruchten zijn eivormige nootjes. De kleine tijm doet het goed in rotstuinen.[1]en op een zonnige plaats.
De kleine tijm is een kensoort voor de associatie van schapengras en tijm (Festuco-Thymetum serpylli), een plantengemeenschap behorende tot de klasse van de droge graslanden op zandgrond.
Kleine tijm is waardplant voor de vlinders Pempeliella dilutella en tijmblauwtje.
Mediabestanden die bij dit onderwerp horen, zijn te vinden op de pagina Thymus serpyllum op Wikimedia Commons. 
(Nederlandstalige) Wikisource.
De kleine tijm (Thymus serpyllum) of wilde tijm is een plant uit de lipbloemenfamilie (Lamiaceae). De plant heeft kruipende stengels. De opstijgende scheuten zijn aan twee tegenoverstaande zijden behaard en zijn zelden hoger dan 7 cm. De grote tijm (Thymus pulegioides) is alleen op de ribben behaard. Een verouderde naam voor de kleine tijm is kwendel.
Cita pianta ch'a cor a tèra, con reis sutile, e gambe aute fin a 20 cm. Le feuje a son cite. Le fior a son portà da tante cite pan-e, a son ëd color rosà.
A l'ha pi car ij teren al sol, ma a chërs ëdcò al bòrd dij bòsch, ant ij pra, le ròche e ij teren pòver. Dal livel dël mar fin a 2200 méter. A fioriss da avril a aost.
A l'ha ëd propietà depurative, balsàmiche e digestive, contra la toss.
Dal sërpon as ricava n'essensa balsàmica.
As dòvra për aromatisé carn e pess.
A l'é un-a dle piante pi dovrà ant la cusin-a d'Europa e a l'han trovane dij rest ëdcò ant ij feu neolìtich.
var. albus
var. albus
Cita pianta ch'a cor a tèra, con reis sutile, e gambe aute fin a 20 cm. Le feuje a son cite. Le fior a son portà da tante cite pan-e, a son ëd color rosà.
AmbientA l'ha pi car ij teren al sol, ma a chërs ëdcò al bòrd dij bòsch, ant ij pra, le ròche e ij teren pòver. Dal livel dël mar fin a 2200 méter. A fioriss da avril a aost.
ProprietàA l'ha ëd propietà depurative, balsàmiche e digestive, contra la toss.
Dal sërpon as ricava n'essensa balsàmica.
Cusin-aAs dòvra për aromatisé carn e pess.
A l'é un-a dle piante pi dovrà ant la cusin-a d'Europa e a l'han trovane dij rest ëdcò ant ij feu neolìtich.
Macierzanka piaskowa (Thymus serpyllum L.) – gatunek rośliny wieloletniej z rodziny jasnotowatych. Inne nazwy: cząberek, tymianek wąskolistny, dzięcielnica[2]. Występuje w Europie i na Syberii[3]. W Polsce jest pospolity na całym niżu.
Krzewinka (lub półkrzew), chamefit. Kwitnie od czerwca do końca sierpnia, jest owadopylna. Roślina miododajna, bardzo licznie odwiedzana przez owady, nawet w zasuszonych bukietach[4]. Nasiona roznoszone przez mrówki (myrmekochoria). Występuje w widnych lasach sosnowych i brzozowych. W miejscach nasłonecznionych pokrywa teren zwartym kobiercem. W klasyfikacji zbiorowisk roślinnych gatunek charakterystyczny dla Cl. Koelerio-Corynephoretea[5].
Wymaga słonecznego stanowiska i lubi lekko kwaśne podłoże (pH 5,5–6). Uprawiana jest przez siew nasion wczesną wiosną. Rośnie powoli, zakwita dopiero w drugim roku. Należy ją starannie odchwaszczać. Jest w pełni mrozoodporna (strefy mrozoodporności 3-9). Po przekwitnięciu kwiatostany należy usuwać[7].
Macierzanka piaskowa (Thymus serpyllum L.) – gatunek rośliny wieloletniej z rodziny jasnotowatych. Inne nazwy: cząberek, tymianek wąskolistny, dzięcielnica. Występuje w Europie i na Syberii. W Polsce jest pospolity na całym niżu.
Cimbrișor (Thymus serpyllum) este o specie de plante perene, erbacee, la bază semilemnificată, din genul Thymus, cu flori purpurii sau roz și violet, rar albe, care înflorește vara—toamna. Este ruda cu cimbrului de câmp, ( Thymus vulgaris ) care mai este numit tămâiță sau iarba cucului. Cimbrișorul crește in zona montana, pe pajiști sau pășuni alpine, în locuri mai greu accesibile precum stâncăriile.
Se înmulțește prin semințe și prin divizare.
Se folosește atât pentru condimentarea alimentelor cât și pentru prepararea unor ceaiuri în medicina naturistă. Are o acțiune diuretică și antiseptică intestinală, dar se recomandă ca stomahic-aromatic în tusea spastică, convulsivă și astmatică [2].
Cimbrișorul este o sursă de nectar pentru albine.
Cimbrișor (Thymus serpyllum) este o specie de plante perene, erbacee, la bază semilemnificată, din genul Thymus, cu flori purpurii sau roz și violet, rar albe, care înflorește vara—toamna. Este ruda cu cimbrului de câmp, ( Thymus vulgaris ) care mai este numit tămâiță sau iarba cucului. Cimbrișorul crește in zona montana, pe pajiști sau pășuni alpine, în locuri mai greu accesibile precum stâncăriile.
Dúška materina (iné názvy: staršie materina dúška, veľmi zastarano: materiná dúška, douška mateřinná, ľudovo: žadovník, (dúška) chodec, materinka, materonka, materovka, živilka, kukučka; lat. Thymus serpyllum) alebo dúška úzkolistá (staršie materina dúška úzkolistá, lat. Thymus angustifolius)[1][2][3][4][5][6][7][pozn 1] je liečivá bylina z čeľade hluchavkovité (Lamiaceae). Pochádza z Európy a Severnej Afriky.
Dúška materina je drobná liečivá bylina s plazivou, pri zemi zdrevnatenou stonkou vysokou do 30 cm. Listy sú rôzne tvarované, väčšinou majú vajcovitý tvar a majú 3 – 8 mm. Kvety sú drobné a fialovej farby. Kvitne počas mája až augusta. Po rozkvitnutí je pre ňu typická jemná vôňa.
Zberá sa kvitnúca vňať od mája do augusta (dvakrát do roka). Suší sa pri teplote do 35 °C, schne rýchlo. Uskladňuje sa chránená pred svetlom a vlhkom. Pôsobí ako aromatikum, expektorans, adstringens, mierne antiseptikum.
Užíva sa vnútorne pri chorobách dýchacích ústrojov, pri poruchách trávenia (nadúvanie, hnačka), pri zápaloch močových ciest a zvonku ako kloktadlo (antiseptikum, zápach z úst) a do kúpeľa pre deti a pre nervovo vyčerpané a lámkou trpiace osoby.
Dúška materina (Thymus serpyllum)
Kvet dúšky materinej
Dúška materina
Commons ponúka multimediálne súbory na tému Dúška materina
Wikidruhy ponúkajú informácie na tému Dúška materina
Dúška materina (iné názvy: staršie materina dúška, veľmi zastarano: materiná dúška, douška mateřinná, ľudovo: žadovník, (dúška) chodec, materinka, materonka, materovka, živilka, kukučka; lat. Thymus serpyllum) alebo dúška úzkolistá (staršie materina dúška úzkolistá, lat. Thymus angustifolius) je liečivá bylina z čeľade hluchavkovité (Lamiaceae). Pochádza z Európy a Severnej Afriky.
Backtimjan (Thymus serpyllum) är en växtart inom familjen kransblommiga växter.
Backtimjan är en nedliggande, mattbildande miniatyrbuske med delvis övervintrande blad. De blommande skotten dör före vintern. Växten kallas därför halvbuske eller örtbuske. Till släktets kännetecken hör att även blomfodret är tvåläppigt och har en tät krans av hår på insidan. Efter det att kronan fällts stängs fodermynningen till som med en propp, såsom av bomull (se bilden).
Blommorna är av två slag, dels vanliga tvåkönade, dels honblommor med mycket mindre krona. Honblommorna finns på särskilda stånd. Sådana växter kallas gynodioika. Bladen producerar en välluktande eterisk olja i små punktformiga körtlar.
Backtimjan finns sparsamt i stora delar av Europa, Asien och östligaste delen av Nordamerika.
I nästan hela Sverige, Finland och Norge är backtimjan vanlig.
Backtimjan är ganska vanlig på torra, sandiga och grusiga backar, ibland även på klippor.
Den mycket liknande kryddtimjan (Thymus vulgaris), lämnar den som läkemedel förr använda timjanoljan, vartill utan tvivel även backtimjan kunde duga.
Den aktiva substansen eterolja har huvudbeståndsdelarna cyrnol, karvakrol och lite tymol, och har samma antiseptiska, kramplösande, slemlösande och mögelhindrande verkan, som mentol.[1]
Bladen av backtimjan är dessutom användbara som tesurrogat.
Variet Albus
Variet Minor
Variet Littoral Atlantique
Variet Deep reed
Variet Elfin
Vildväxande backtimjan i Andorra
Wikimedia Commons har media som rör Backtimjan.
Backtimjan (Thymus serpyllum) är en växtart inom familjen kransblommiga växter.
Невеличкий (5–15 см заввишки) кореневищний напівчагарничок з численними повзучими дерев'яніючими стеблами. Квітконосні стебла висхідні, безквіткові — повзучі. листки черешкові, супротивні, дрібні, овальні, цілокраї, по краю до половини листка війчасті. Квітки дрібні, неправильні, зібрані у головчасті щільні верхівкові суцвіття. Оцвітина подвійна. Чашечка чітко двогуба, з короткою волосистою трубочкою та нерівновеликими зубцями, які по краях укриті війками. Верхні зубці чашечки більш-менш однакові, трикутні або ланцетні. Нижні два зубці лінійно-ланцетні, більші за верхні. Віночок (6–8 мм завдовжки) зрослопелюстковий, нечіткодвогубий з виїмчастою верхньою і трилопатевою нижньою губою, звичайно рожево-фіолетовий, рідко білий. Тичинок чотири, які розходяться і виступають з віночка. Маточка одна з чотирилопатевою верхньою зав'яззю, коротким стовпчиком, дволопатевою приймочкою. Плід — розпадний горішок. Горішки овальні, дрібні, буро-коричневі.
За морфологічними ознаками до чебрецю повзучого близький чебрець Маршаллів (T. marschallianus Willd.) Цей вид відрізняється від чебрецю звичайного довгастими або довгасто-еліптичними сидячими листками, при основі трохи війчастими. Суцвіття циліндричне, у нижній частині переривчасте з волохатою квітконосною віссю. Стебла порівняно високі, нечисленні, не утворюють густих дернинок. Віночок частіше блідо-рожевий. Росте в тих же умовах, що і чебрець звичайний.
Вид поширений у Європі крім південних країн, Ісландії й Ірландії. Також культивується[5][6].
В Україні зростає на пісках, рідше на гранітах — у Поліссі й Волинському Лісостепу[2]. Росте у хвойних і мішаних лісах, на узліссях, галявинах, по чагарниках. Світлолюбна рослина. Цвіте у травні — липні. Райони заготівель: Сумська, Чернігівська, Київська, Житомирська, Волинська, Рівненська, Тернопільська, Львівська, Івано-Франківська області. Запаси сировини значні.
Лікарська, ефіроолійна, харчова, медоносна, танідоносна, декоративна, фітомеліоративна рослина. Використовують квітучі гілочки з листками (траву) — Herba Serpilli.
У науковій медицині використовують як антисептичний, відхаркувальний (при бронхітах, коклюші, катарах дихальних шляхів) і глистогінний засіб. Входить до складу препарату «пертусин». Чебрець має високу бактерицидну активність щодо патогенних коків і грибів, широко застосовується як антисептичний і дезинфікуючий засіб. Застосовують його також як болезаспокійливий засіб при радикулітах, невритах, ревматизмі, для ароматичних ванн.
У народній медицині чебрецем здавна користуються при шигельозі, болях у животі, спазмах і судомах, жіночих хворобах, маткових кровотечах, безсонні, простудних хворобах, виразках шлунка, хворобах серця і нервових хворобах, як сечогінний засіб при набряках, хворобах печінки, недокрів'ї, порушенні обміну речовин, туберкульозі легень, зовнішньо — для примочок, загоювання ран і опіків.
Чебрець містить ефірні олії (0,8-1,2 %), основним компонентом яких є тимол. Його широко застосовують у парфумерії, косметиці та миловарінні.
Листки чебрецю використовують у харчовій промисловості для ароматизації ковбас, сиру, соусів, оцту, кондитерських виробів, для приготування лікерів, при маринуванні овочів, як приправу до салатів, м'ясних і рибних страв. Молоді пагони містять вітамін С (54,5 мг%), кислоти, мінеральні солі, білкові речовини.
Чебреці — добрі літні медоноси, їх квітки протягом усього дня виділяють нектар, кожна бджолина сім'я збирає за сприятливих умов до 15-20 кг меду за сезон. Мед ароматний, приємний на смак. Нектаропродуктивність чебрецю в культурі (Полтавська область) становить 140 кг цукру з 1 га при густоті 8300 рослин на гектарі.
Чебреці містять таніди. Їх використовують як домішку до інших дубителів для пом'якшення шкур.
Чебреці — дуже декоративні рослина, придатні для декорування сухих сонячних місць, а також для закріплення поверхні крутосхилів.
Збирають квітучі пагони у період цвітіння, тільки зрізаючи їх гострим ножем, ножицями або секатором. Зривати пагони не можна, бо при цьому рослина виривається з коренем.
Чебрець переважно розмножується насінням, тому дуже важливо наслідувати заповіт знавця лікарських рослин Носаля — збираючи сировину, залишати найкращі рослини для відновлення (і не менш, як кожну десяту).
Зібрану траву сушать у затінку, під наметами, на горищах під залізним дахом, розстилаючи тонким шаром на тканині чи папері. Просушену сировину пропускають крізь решета і сортують. Суху траву пакують у тюки по 50-75 кг або мішки по 20-25 кг і зберігають окремо у сухому, добре провітрюваному приміщенні.
Чебрець можна розмножувати штучно як насінням, так і вегетативно.
Thymus serpyllum là một loài thực vật có hoa trong họ Hoa môi. Loài này được Carl von Linné miêu tả khoa học đầu tiên năm 1753.[3] Đây là loài bản địa phần lớn châu Âu và Bắc Mỹ.
Thymus serpyllum là một loài thực vật có hoa trong họ Hoa môi. Loài này được Carl von Linné miêu tả khoa học đầu tiên năm 1753. Đây là loài bản địa phần lớn châu Âu và Bắc Mỹ.
Один из лучших медоносов, дающий пчёлам много нектара[6], из которого получается необыкновенно душистый мёд.
Раньше его использовали как составную часть курений при богослужениях.
Тимьян используют в парфюмерии.
Тимьян обладает приятным сильным ароматом и острым, сильно пряным, горьким вкусом. Является популярной пряностью, добавляемой к копчёностям, свинине и баранине, к паштетам, грибам, творогу, дичи и сырам. В небольшом количестве тимьян добавляется к жареной рыбе, к печени, потрохам и телятине.
Надземная часть растения до плодоношения используется при производстве напитков. Листья и молодые побеги тимьяна употребляют как салат, для засолки огурцов. Они служат для отдушки колбас, уксуса, коктейлей, чая. Для этих целей используют свежие и сухие листья.
В научной медицине в качестве лекарственного сырья используется трава тимьяна ползучего (лат. Herba Serpylli), собранная в период цветения, обмолоченная и высушенная на открытом воздухе в тени или сушилках при температуре 35—40 °С. Срок хранения сырья 2 года. Применение такое же, как и травы тимьяна обыкновенного[5]. Настои, отвары и экстракт чабреца назначают при острых и хронических заболеваниях дыхательных путей, бронхиальной астме и туберкулёзе. Жидкий экстракт из листьев входит в состав препарата «Пертуссин», применяемого при бронхитах и коклюше. Тимьян ползучий обладает бактерицидным, успокоительным, болеутоляющим, ранозаживляющим и антигельминтным действием. Надземная часть растения входит в состав отхаркивающих сборов, вяжущего и жёлчегонного сборов и сбора для ванн при воспалении суставов.
В народной медицине чабрец применяют при невралгии, различных неврозах, как потогонное, мочегонное, противосудорожное, успокаивающее и противогипертоническое средство. Наружно используется в виде ванн, компрессов и примочек при болях в суставах и мышцах. В виде мазей и примочек тимьян использовали при ревматизме, как ранозаживляющее при кожных болезнях. Хакасы используют богородскую траву в обряде алас — окуривании помещений, домашнего скота и другого имущества дымом для дезинфекции и отпугивания дурных духов.
Один из лучших медоносов, дающий пчёлам много нектара, из которого получается необыкновенно душистый мёд.
Раньше его использовали как составную часть курений при богослужениях.
Тимьян используют в парфюмерии.
Применение в кулинарииТимьян обладает приятным сильным ароматом и острым, сильно пряным, горьким вкусом. Является популярной пряностью, добавляемой к копчёностям, свинине и баранине, к паштетам, грибам, творогу, дичи и сырам. В небольшом количестве тимьян добавляется к жареной рыбе, к печени, потрохам и телятине.
Надземная часть растения до плодоношения используется при производстве напитков. Листья и молодые побеги тимьяна употребляют как салат, для засолки огурцов. Они служат для отдушки колбас, уксуса, коктейлей, чая. Для этих целей используют свежие и сухие листья.
Применение в медицинеВ научной медицине в качестве лекарственного сырья используется трава тимьяна ползучего (лат. Herba Serpylli), собранная в период цветения, обмолоченная и высушенная на открытом воздухе в тени или сушилках при температуре 35—40 °С. Срок хранения сырья 2 года. Применение такое же, как и травы тимьяна обыкновенного. Настои, отвары и экстракт чабреца назначают при острых и хронических заболеваниях дыхательных путей, бронхиальной астме и туберкулёзе. Жидкий экстракт из листьев входит в состав препарата «Пертуссин», применяемого при бронхитах и коклюше. Тимьян ползучий обладает бактерицидным, успокоительным, болеутоляющим, ранозаживляющим и антигельминтным действием. Надземная часть растения входит в состав отхаркивающих сборов, вяжущего и жёлчегонного сборов и сбора для ванн при воспалении суставов.
В народной медицине чабрец применяют при невралгии, различных неврозах, как потогонное, мочегонное, противосудорожное, успокаивающее и противогипертоническое средство. Наружно используется в виде ванн, компрессов и примочек при болях в суставах и мышцах. В виде мазей и примочек тимьян использовали при ревматизме, как ранозаживляющее при кожных болезнях. Хакасы используют богородскую траву в обряде алас — окуривании помещений, домашнего скота и другого имущества дымом для дезинфекции и отпугивания дурных духов.
红花百里香（学名：Thymus serpyllum），也称铺地香、欧百里香、葡匐百里香（Creeping Thyme）、野生百里香（Wild Thyme），是百里香屬下的一个种，主要生长在欧洲和北非。它的植株很小，通常为2厘米高的小灌木，带有10厘米长的匍匐茎。叶子为椭圆形常绿叶，长为3-8毫米。花带有浓郁香味，为淡紫色、粉紫色、洋紫色或淡白色，4-6毫米长，簇生。其香味因植株不同而有浓淡之分，从浓重的草药味到淡淡柠檬味都有。
通过蒸馏可以获得很多百里香油，其可以用作草药中的春药，也可以用作治疗咳嗽。但其草有微量毒[2]。
它也可以用作一些肉食烹饪中的调料（通常用作炖牛肉）、沙拉或者一些蔬菜烹饪（比如西葫芦和茄子）。在欧洲和美国，其干燥叶子也通常制作成茶饮。
它也是一种重要的花蜜材料，可以用来养殖蜂和大蓝蝶。几乎所有的百里香属都是花蜜材料，但是红花百里香生长范围遍及欧洲南部的干燥、岩石性土壤。克罗地亚、马其顿、希腊、北非、马耳他、美国东北部的波克夏山、卡茨基尔山、新西兰都因为野生百里香蜜而著名。
红花百里香（学名：Thymus serpyllum），也称铺地香、欧百里香、葡匐百里香（Creeping Thyme）、野生百里香（Wild Thyme），是百里香屬下的一个种，主要生长在欧洲和北非。它的植株很小，通常为2厘米高的小灌木，带有10厘米长的匍匐茎。叶子为椭圆形常绿叶，长为3-8毫米。花带有浓郁香味，为淡紫色、粉紫色、洋紫色或淡白色，4-6毫米长，簇生。其香味因植株不同而有浓淡之分，从浓重的草药味到淡淡柠檬味都有。
.JPG)
![[1]](http://linnaeus.nrm.se/flora/di/lamia/thymu/thymsern.jpg){kind=link}